Pisalo se je leto 4000 po Kristovem rojstvu!
Zaspal sem bil, in dve tisoč let so me imele v sebi moči zemlje slovenske.
Tedaj je pristopil angelj Gospodov, angelj Azrael, in mi ukazal: »Vstani!«
Vstajal sem. Ali prostor — meril mi je šest čevljev v dolžini — ki mi je bil spočetka preozek in pretesen, mi bil je že preobširen, takó da bi se bil zlahka raztegnil na vse straní, samó da sem imel kàj, kar bi se bilo sploh dalo raztegniti! Toda angelj Gospodov je dvignil žarečo svojo roko, in z vseh štirih krajev sveta so se zbirali in zbrali ostanki mojega rojstva. Dejal je angelj Gospodov: »Vstani in vzemi prejšnjo obleko svojo!«
Storil sem takó, in bila mi je znova pretesna stoinstoletna moja sobica. Na levi in desni stráni so zaječali duhóvi, češ da jih potiskam s kraja, kjer so si pridobili pravico, utrjeno po mirni tisočletni posesti.
»Sodnik te kliče pred svoj prestol,« je govoril óni, ki me je bil vzdramil iz smrtnega spanja, »Izkazati ti hoče milost!«
»Torej mi je oprôstil pregrehe moje!« sem zaihtel radostno.
»Vse ti je oproščeno! Dve tisoč let si ležal v zemlji brez življenja in zavesti. In to se je videla stvarniku primerna kazen za tvojo samózavest, s katero si se odlikoval nekdaj!«
»Dve tisoč let!« vzkliknil sem. »Kaj se je zgodilo s slovensko domovino v tem času?«
»Môlči in čakaj!« me ustavi ostro poslanec Gospodov. »Môlči in čakaj ter ne preprečaj z vprašanji namenov Tistega, ki te je komaj poklical iz prahu in ki ima nas vse v mogočni roki!«
»Dve tisoč let! Dve tisoč let!« Ta misel mi ni hotela zapustiti iznova ustvarjenega telesa. »Kakó lahke se mi čutijo kosti!« pristavil sem zadovoljno.
»Ne čudi se!« mi odgovori angelj. »Saj so bile v različnih rokah in prav močnó so obrabljene sedaj, ko so ti po brezkončni milosti podarjene iznova!«
Nadaljeval je:
»Gospod ti je odločil dolgo pot, zategadelj vstani hitro! Dodajam še to: široširna je njiva, kjer si spal, in s tabo je spalo tisoč in tisoč drugih mrličev. Taka je zaukazba božja! Izberi si spremljevalca, da ti bo na poti prijatelj in svetovalec!«
»Kdo li bo hotel z mano?
»Obišči jih, nekdanje prijatelje svoje! Toda hitro, ker le kratka je nama odločena dôba!«
Vstal sem. Odmikala se je zemlja pred mano, in od angelja se je razlivala svetloba naokrog in okrog. Povsod sem gledal posteljo pri postelji; in spala je Adamovih otrok legija pri legiji!
Prijel me je Azrael za roko, in obstala sva pred ležiščem, ki je bilo široko in pripravno za dva človeka, kakršni so umirali takrat, ko sem še hodil po črni zemlji. angelj Gospodov je dihnil proti črni ruši in dejal:
»Govôri!«
Iz osrčja zemeljskega se začuje: »Kdo me kliče?«
Po tvojem glasú, prijatelj Tine, sem te spoznal kakor mnogokrat prej, ko sva še dihala sladko življenje!
»Gospod me kliče na zémljo,« sem odgovoril, »in ti mi bodi spremljevalec in svetovalec!«
»Na zémljo?« — in videti je bilo, da se je prijatelj Tine nekaj zamislil v gomili svoji. »Na zémljo, praviš? Odgovôri mi tole: Ali rodí po šampanjskih goricah trta, in ali pijó na zemlji pametni ljudje še vedno francosko vino?«
Obsenčil me je Azrael z desnico svojo, da sem odgovarjal resnično in pravično na vsako vprašanje. Odgovoril sem torej: »Nič več ga ne pijó francoskega vina zemljanje, in v Šampaniji je vse golo, kakor je bilo golo vse po nekdanji Sahari! Zadnjo steklenico šampanjca je izpil ruski car leta 2905. po rojstvu Odrešenikovem, in od tedaj ga niti ruski carji niso dobili ne kaplje!«
Duh pod mano zastoče takó milo, da me prešine in gane, da koprnim od sočutja.
»In kaj pijó sedaj umrjoči rodovi planeta našega?« Zopet sem moral odgovoriti resnično in pravično: »Vodó in zgolj vodó!«
Takój se začuje odgovor iz zemeljskega osrčja: »Ne grem! Hodi sam! Tukaj ležim takó prijetno: tukaj ni pravd, ni biričev in ne ošabnih sodnikov!«
Pristopila sva k sosednji gomili. Azrael dahne nanjo in ukaže: »Govôri!« In sedaj si se odzval ti, prijatelj Fran, in vprašal, kdo te kliče na dan. Odgovoril sem: »Ali bi ne hotel z mano na zémljo, da mi boš moder svetovalec?« Strahoma sem pričakoval odgovora njegovega. »S tabo?« je zazvenelo iz osrčja zemeljskega. »S tabo? Skoraj vem, kdo si. Pisec slovenski si bil nekdaj, toda pojma nisi imel niti o stari slovenščini niti o tem, kakó se pravilno piše nova slovenščina. Ali ni bilo res takó?«
Pravično in resnično sem moral odgovoriti: »Res, bilo je takó!«
»Vidiš!« me je zavrnil porogljivo. »Odrini, kamor ti drago! Že dve tisoč let počivamo tukaj, ali še sedaj me včasih glava bolí od vaših slovniških pregreh. Pojdite rakom žvižgat, vsi pisáči in pisúni! Še nekaj mi odgovôri. Imate li še vedno nadškofa olomuškega na zemlji?«
Resnično mu odgovorim: »Še vedno, in sedaj je kardinal!«
»Odrini in ne krati mi dragega spanja!«
Obupan in preplašen pristopim k tretji gomili. Bilo je to ležišče ozko in je pričalo, kakó ubožno in tenko je bil v življenju oblečen duh, ki je sedaj počival tu spodaj. Oživil ga je s svojim dihom Azrael in mu ukazal, naj govori. mêne pa je zopet obsenčil z desnico svojo, da sem moral govoriti resnico in pravico.
»Kdo sta, ki mi kratita smrtni mir, dasi vaju nisem klical?«
Po tej slabi volji sem spoznal takoj osornega prijatelja Josipa. »Kličem te, da me spremiš na zémljo, v domovino slovensko!«
»Glej ga, ti si!« mi je odgovoril. »Dve tisoč let si že mrtev, in smrt te še sedaj ni spámetovala! Da bi se zopet napotil v Slovence, pit kislo vino dolenjsko in brezplačno pisat romane in novele — takó silno me Oče nebeški gotovo noče udariti! S svojega mesteca se ne ganem! Ali se sploh še kaj piše in ‚pisári‘ v slovenščini?«
Prisilil me je Azrael, da sem moral odgovoriti pravico in resnico. »Zgolj molitvene knjige, drugega nič!«
Zdelo se mi je, kakor bi čul grohotanje iz osrčja zemeljskega. Potem pa mi je zazvenel odgovor:
»Odrini v miru božjem, mêne pa pústi, da zopet zaspim na sto tisoč in sto tisoč let!«
Tožno sem vzdihnil:
»Nihče mi noče biti spremljevalec!«
»Močí nimam, da bi ti siloma vzbudil tovariša!« mi odgovorí nató angelj Azrael. »Pojdiva torej samá na pot!«
Vzel me je v naróčaj, in grozen piš in vihar me je vzprejel v sredo svojo. angeljj pa je uprl nogo na trepetajočo zemljo, in kamor je stopil, so se podirala selišča, in skalnate gore so se drobíle. Z jedno nogó se je dotikal zemlje, z drugo pa jasne lune! Od svetóv do svetóv je stopal, majali so se vsi, toda niti jeden ni prišel s svojega tirú, ker bi se bil sicer že tiste dní moral poroditi káos, v katerega bode končno roka Stvarnikova pomešala vse svetôvje. Svet za svetom se je vrstil pred mojim pogledom; bilo jih je na milijarde; milijarda za mano, milijarda pred mano. Ali neprestano dalje me je drevil poslanec Gospodov, da jih niti šteti nisem mogel, dasi sem bil nesmrten duh, kakor óni, ki me je objemal v naróčaji svojem.
Človeške rodove po zemlji pa je tepla tedaj šiba Gospodova, in vsi so pričakovali grozovitne dôbe, da se prikažejo apokaliptiški jezdeci na obnebju in da pričnó pobijati človeštvo. Potrési, lakota in povódnji, vsa ta zlà so morila človeštvo, in nepremagljivi orkani so tulili okrog zemeljske óble. Po vsem severnem nebu pa se je kazala zvezda repatíca, ki je bila kakor ognjen meč, s katerim je hotel razsekati večni Bog vse ustvarjene svetove. Ali to ni bila zvezda repatíca, to je bil angeljj Azrael, noséč me pred prestol večnega Sodnika!
Zapustivšima vesoljnih svetov vesoljne prostore, zažarila so se pred nama nebes velikanska vrata. Izdelal jih je nekdaj Hefajst od čistega zlatá in jih okrasil z dôkaj divnimi podobami. Obrnil sem pogled v kraje, odkoder sva prišla: zvezda pri zvezdi se je utrinjala, in sukali so se brezštevilni svetovi, kakor bi švigala iskra pri iskri po večnem ozračji! Kjé si se sukala v tej množici, stara mati zemlja? Obrnil sem pogled prédse, kamor sva hitela.
Pred nama se je žaril ogenj nebeških vrat! Sam Bog je bil v svoji slavi vpodobljen na njih in okrog njega vsi zbori angeljjev in arhangeljev. Bila so visoka in široka, da jih ni moglo prezreti nobeno okó človeško. Pred njimi pa se je širil brezkončen prostor, ki je sezal iz večnosti v večnost. Svetil se je kakor parket v gospôskem dvoru, ali živega duhá ni bilo opaziti na njem.
»To je predpekel!« izpregovori Azrael.
»Predpekel!« se začudim. »In kjé so duhóvi očakov, ki so nekdaj samévali tod?«
»Vsi so prejeli milost v Gospodu!« reče mi angelj.
Tedaj se je po bleščeči vršini od nekod hipoma pokazala sklonjena podobica drobnega možička! V rokah je nosil dolgo, težko metlo, in kakor blisk je švigal ž njo po predpekla parketu sedaj sèm, sedaj tja! Ali neprestano so mu kapale debele srage z ozkega obraza, kjer se je kazala gubíca pri gubíci. In vsaka kaplja je padla na svetli tlak, in po vsaki kaplji se je napravila na svetlem tlaku velika črna lisa. In pri vsaki kaplji je zastokal: »Oj, te lise, te nesrečne lise!« Bil je zamolklo zveneč glas, in čul se je kakor iz groba! Potem pa je kakor huda ura bíl z metlo svojo za svojimi lisami; ali čim bolj je delal, tem bolj se mu je množilo delo.
»Kdo je ta siromak?« vprašam sočutno. Veličastne poteze angeljskega obraza je zdajci pomilil nasmeh, ki se je pa hipno zopet raztajal.
»Opazuj ga!« izpregovoril je Azrael mirno. »In potem priznàj pravičnost sodbe božje!«
Takrat naju je ugledal možiček na predpeklenskem tlaku. Kakor bi ga bila odnesla sapa, je izginil vzdihujé v večni planoti.
»Opazuj ga!« je nadaljeval angelj Gospodov. »V življenju je sodil in sodil, bruna v svojem očesu pa ni obsodil ne obsojal. Udaril ga je zato Gospod in mu odkazal edino mesto v predpeklu, da čisti ondì tlak in odpira nebeška vrata dušam, hitečim v naróčaj premilostivemu Stvarniku!«
Tedaj se je zopet prikazal óni, ki je bil ravnokar izginil. Metlo je odložil, ali na desno rame si je sedaj oprtal težak ključ od samega, čistega zlata. Pod težo tega brêmena se je opotekal, da mu je znoj kar curkoma lil po usnjatem obrazu in da so ostajale v dolgih brazdah črne lise za njim. Na ramenu, kjer ga je težíl ključ nebeških vrat, se je bila napravila v teku tisočletij žuljasta grba, enaka velblodovi. Pri vsakem koraku mu je zlato brême stisnilo to grbo, da se je telesce kar zvijalo od bolečin. V tem sva ga dohitela pri nebeških vratih. Ječaje in godrnjaje si je zvalil ključ z ramena, da bi ga potisnil v nebeško ključavnico. Pri tem si je prišlece vendarle ogledal nekoliko. Srd in nejevolja sta mu napela zgubani obrazek, in kakor lučci so se mu zaiskrile oči.
»Zopet slovenski liberalec!« se je zatogotil.
»Odprí in ne sodi!« ga zavrne angelj Gospodov. »Ne sodi, ker sedaj si sam sojen!«
Renčé dvigne ključ in rožljaje odpira nebeški portal.
»Slovenski liberalec!« Dà, takrat sem te spoznal, doktor Tone od zelene Soče! Dve tisoč let in dèlj že nisem čul tvojega glasú, ali tukaj sem te izteknil v predpeklenski revščini in zapuščenosti!
Muze, dajte mi močí, da vredno zapojem o čustvih, ki so tedaj napolnila komaj prebujeno dušo mojo!
»Tone od Soče je!« sem zaviknil in usmiljenje mi je raztopilo dušo, da sem se hotel razjokati zaradi njega, ki je nekdaj kandidiral za prvo mesto v nebeških višavah, a je sedaj toli siromaški obtičal v predpekla grozovplivnih samotah. Razjokati sem se hotel, toda solza mi takrat še ni bila iznova podeljena in sočutje ni dobilo steze, da bi se bilo izlilo iz mêne.
Predrznil sem se ogovoriti Azraela: »Ta je torej tisti, ki je gospodaril nekdaj na zelenih obalah zelene Soče?«
»Govoril si!«
»In koliko časa je že tukaj?«
»Dve tisoč let!«
»Dve tisoč let! — In neprestano mu je pometati stezo do nebeških vrat in odpirati dušam, ki so poklicane v raj Gospodov?«
»Govoril si!«
»In odpirati mu je tudi dušam slovenskih liberalcev?«
»Govoril si!«
»Brezkončno pravična sodba razsodnosti božje! In kdaj bo dopolnjena vrsta njegovih muk?«
»To je zapisano v knjigah sôdeb božjih! Te knjige mi niso odprte in sam arhangel Mihael straži s svojim mečem pred njimi!«
V tem so se na iztežáj odprla vrata nebeška, in ob roki Azraelovi sem prekoračil prag svetega raja.
»Kdaj mu bo dopolnjeno?« sem vprašal iznova. »Koliko vekov ostane še tu?«
»Nekaj bilijonov, in če se ga usmili Gospod prej, nekaj milijonov let!«
»Nekaj bilijonov, nekaj milijonov let!« Duh moj ni mogel prebiti besed Azraelovih! Omahnil sem kakor posekan hrast na tlak pred angelja in obležal onemogel. Svojeroč me je vzdignil. Prav takrat so se sáma od sebe zapirala nebeška vrata, in le za nekaj trenutkov se je onemogli pogled moj razprostrl po predpekla bleščeči vršini. Po tej vršini pa je že plesal nebeški vratár in se z metlo svojo drevil po nji. In glasno je zazvenel jok njegov: »Oj, te lise, te strašne lise!« Potem so se treskoma zaprla vrata.
Azrael pa je izpregovoril temnoresnega obraza: »Ako ti dodelí Gospod, da zopet kdaj ugledaš zeleno zémljo, ne sodi, da ne boš sojen!«
Ko sem se zopet zavedel, sva hitela z angeljom Gospodovim po neizmerni tratini. Na levi stráni se je v črnih oblakih izgubljala orjaška pečina, s stenami, katerih vrhuncev ni dosezalo moje okó. Megla se je vlačila po krájinah, s teh pa se je razlegalo neprestano vzdihovanje duhóv, begajočih po meglenem pólumraku. Prešteti ni bilo ónih, ki so trpeli in jokali ondi ob tožnih strminah. Na desni stráni pa je sijalo večno sonce in njega žarki so ustvarjali mavrico za mavrico, prožečo se nad bistro reko ali nad modrobojnim jezerom. Po livadah naokrog je cvela lilija pri liliji, in zlate ptičice so letale od čašice do čašice. Po teh livadah so se v nebeškem veselju igrale nedolžnih otročičev neštevilne tolpice; nadzirali so jih angelji, vodili jih in obkrožali z ljubeznijo svojo.
»Kakšen kraj je to?« sem vprašal Azraela. »Tu sonce in nebeški ples, tam megla in koprnenje duhóv. Večni angelj, pojasni mi vse to, ako je taka volja tvoja!«
Odgovoril je Azrael: »Tu gleda tvoje okó kraje, kamor je milost božja pregnala tiste grešnice, ki so svojeroč pomorile sad telesa svojega! Tu umorjenci, tam morilke! In vsaka gleda trenutek za trenutkom v sončnem svitu in v nebeški lepoti, kar je nekdaj porodila v bolečinah in uničila v grehu! Tja hrepení vsaka grešnica in bo hrepenela na vekov veke!«
In kakor prinaša sapa jesensko listje iz jesenskih gozdov, takó so se sedaj in sedaj nesrečni duhóvi dvigali iz meglenih krajev, da bi siloma dospeli na sončno livado, kamor jih je silil kès in jih gnala iznova vzbujena ljubezen. mênil sem že, da prestopijo mejo, ali v zadnjem trenutku se je vselej prikazala vojska angeljov nebeških, ki so nesrečne duhóve s krvavimi mêči drevili nazaj v meglo, kjer je jok in škripanje z zobmi.
»Kdaj jim bodo dovršene muke?« vprašam spremljevalca svojega. Zatemní se obraz Azraelov in z jeklenim glasom mi odgovori: »Nikoli!«
Zdajci prihitiva do drugih nebeških vrat. Bila so izsekana od ahata in na njih je bila upodobljena Porodnica božja v milobi in krasoti svoji. In obkrožale so jo vse svetníce-mučeníce, kolikor jih je kdaj porodila zemlja. V nje vznožju je poganjala vrtnica, iz katere je neprestano klil cvet za cvetom.
»Evo ti nove muke zavrženim duhóvom!« izpregovorí angelj. »Tam zavržene matere, tukaj pa vzor vseh mater! In ta vzor jim je gledati na veke! Z mano poveličuj pravičnost božjo!« In z Azraelom sem poveličeval pravičnost božjo! Zdaj se sáma od sebe odpró druga nebeška vrata. Stopila sva v kraje, kjer je v divnosti svoji že kraljevalo veselje nebeško. Okó moje je zrlo krájino, kakor si je lepše in milejše ne more želeti duša! V sredi je kipel proti čistemu nebu velikanski Ararat; Tigris in Evfrat sta izvirala izpod njega. Indus in slovanska Volga, Misisipi in brezkončni Amacon in vse druge mogočne reke so se vile po vrtovih, kjer se je šibilo vejevje od bogatega sadja. Lev in tiger in druga zverjád je krotka kakor v prvi dôbi lazila v senci velikanskih dreves.
»Kakšne kraje gledam sedaj?« vprašam ponižno angelja na desnici svoji.
»Okó ti gleda raj, v katerem sta bila ustvarjena prva človeka,« mi odgovorí Azrael. »Toda po prvi pregrehi ga je Stvarnik odtrgal z zemlje in ga prestavil sèm.«
»Čemu?« si drznem vrašati iznova.
Takój mi odgovorí angelj: »Tu je kraj, kjer poveličuje Stvarnik vse tiste zakonske, kateri so si ostali zvesti do smrti!«
»Tukaj se poveličuje zakonska zvestoba!« sem vzkliknil. Sveti Odrešenik! Ti prostori niso sezali iz večnosti v večnost! Neresnice ne morem govoriti! Prenapolnjeni niso bili ti nebeški prostori; v brezkončni ljubezni so se družili duhóvi po njih, ali gnéče ni opažalo strmeče moje okó! Adam in Eva sta hodila krasna kakor v prvotni dôbi ob obalah mogočnega Evfrata in se objemala v čisti ljubezni. Videl sem še mnogo drugih blaženih duhóv, sósebno v visoki slavi tebe, Vittoria Colonna, in soproga tvojega Francesca Pescara, ki je nekdaj s srčno svojo krvjó rosil bojno polje tožne Pavije! Zadaj je ugledalo srečno okó tudi njo, katera mi je bila družica v življenju in mi porodila obilo cvetočih otrók! Toda angelj Gospodov ni dopuščal, da bi stopil pred njo; odnesel me je s krajev, kjer se je zbralo le oskromno število ónih, ki so bili poklicani tjà.
Ostala sva pri tretjih vratih nebeških. Bila so izsekana od samó enega rubina, in Kristus, Odrešenik naš, je bil upodobljen na njih s trpljenjem svojim. Dvignil je angelj roko in se trikrat globoko priklonil. Jaz pa sem se priklanjal ž njim. Sáma od sebe so se odprla vrata, in stopila sva v kraj, ki se razteza pred zadnjimi vrati nebeškimi. Povsod miloba, povsod krasota! Ali niti enega nebeških duhóv nisem mogel opaziti!
»Dobri angelj,« sem izpregovoril, »pojasni mi blagohotno, zakaj so takó osameli ti prednebeški kraji, in zakaj so duhovi pregnani s teh mest, kjer se povsod razodeva miloba in kras?«
»Tudi ti kraji,« mi odgovori angelj, » so odkazani po brezkončni razsodnosti božji posebnemu namenu. Semkaj so poklicani izvoljeni duhóvi, ki so v življenju prejemali dobrote in se zaradi njih vžgali v pravi, čisti hvaležnosti!«
Strmèč obstanem. Nikjer nisem opazil vzveličanega duha, in leta 4000. po Kristusovem rojstvu je bil ta prednebeški prostor še — prazen!
Zdajci se pred nama zaiskré četrta in zadnja vrata nebeška. Zbrušena so bila od samó enega demanta, in sveta Trojica je bila upodobljena na njih. Okrog njih se je ovijal vinski trs, vedno zelenèč in neprestano rodèč raznobojno grozdje. Ali tu pred vhodom sem ugledal tebe, starčka iz národne pesmi slovenske! Z lica se ti je žarila prava radost nebeška, in v roki si stiskal kozarček rujnega vinca. Kadar si ga izpil, je précej prihitel angeljček božji in ti iznova nalil kupico. Neprestano pa si pel slavo svojemu Bógu:
»Kakó, da je izbran samó ta na to izvoljeno mesto?« sem se začudil. Odgovoril mi je Azrael: »Mnogo je pil! Ali pri vsaki kupici je dajal hvalo Tistemu, ki mu je ustvaril sladko kapljo. Bila je to prava hvaležnost, ker je prihajala resnično od srca. Zategadelj ga je poveličal Gospod in mu dodelil milost, da mu še po smrti rodí vinska trta!«
Odprla so se zadnja vrata nebeška. Gledal sem Bogá od obličja do obličja, in jasne so mi bile vse skrivnosti njegove. Popisati se ne da, kar sem gledal, ali toliko je gotovo, da nebeški Oče naš ni takšen, kakor govore o njem njega hlapci po Goriškem. Angelj Gospodov me je spremil pred prestol božji in me obvaroval, da me niso pokončale strele, ki so se neprestano vžigale s tega prestola.
Gospod pa je izpregovoril: »Nekdaj, ko si še pregrešno živel na zemlji, si želel, da bi za dve tisoč let zopet ugledal domovino slovensko. Bodi človek! In ti, angelj življenja, dotekni se ga s prstom svojim, da se izpolni želja njegova!«
Angel življenja je pristopil in mi iznova uklenil dušo v človeško teló. Nató izpregovori Gospod: »Pristopi tudi ti, angelj smrti, in dotekni se ga s hladno roko, da mu bo zopet umreti, ako si bo zaželel, daleč od zelene zemlje!« Obsenčil me je angelj smrti, in pretresla me je ledena njegova moč, da je bilo zdajci zopet umrjoče teló, katero je ravno dal iz rok angelj življenja!
Končno je še izpregovoril Gospod: »Približaj se tudi ti, angelj ljubezni, in rahlo roko mu polôži na glavo, da se iznova vname ljubezen v njem, ljubezen, najslajše tolažilo otrokom mojim na zemlji!«
Kakor topla sapa, v kateri se spomládi tajata sneg in led na gorskih vrhovih, takó je dihnil náme angelj ljubezni. Srce moje je bilo hipoma plodovit vrt, kjer je hotela ljubezen zdajci pognati svoje kalí!
»Azrael!« je izpregovoril Gospod, »vzemi ga zopet v naróčaj in odnesi ga na kraje, kjer ga čaka novo življenje!«
Takó se je zgodilo. Tema je bila ob mêni in otrpnila je zavest duše moje. Ko sem se zopet zavedel, bil sem že na zemlji!
Na zemlji sem bil torej! Teló mi je bilo umrjoče kakor nekdaj in v sebi je nosilo vse tiste strasti kakor tedaj, ko se je porodilo prvikrat! Tudi stari spomin se je ožívil v mêni, in prvo življenje se je raztezalo pred duhom mojim kakor raván, kjer mi je bil znan vsak prostorček, sléharn kotiček!
Po mêni se je pretakala vroča kri in mladostna moč me je prešinjala. »Zopet si človek!« Pri tej misli je vse zakipelo po mêni, in presrečen sem si potipal iznova ustvarjeno lice. Začutil sem mehko in voljnó kožo. Tedaj se je vzbudila prva želja v mêni: želja po zrcalu, da bi si ogledal zopet dano krasoto svojo. Ta želja mi je utrdila prepričanje, da sem res zopet človek, óna uboga stvar, ki se porodí v pregrehah in nečimrnostih in prav takó umira!
Ležal sem na mehki travi polja ljubljanskega. Nad mano je sijalo sonce in me grélo s toplimi svojimi žarkí. Po dve tisoč letih sva se zopet videla s tem orjakom in vélikim prijateljem človeštva. Vedno je še tičalo sredi velikanskega obnebja; vse pod njim se je izpremenilo, toda sonce sámo je ostalo, kakršno je bilo takrat, ko ga je Stvarnik izpustil iz rok. Zagledal sem se tja v Kamniške planine; prebile so stoletne viharje in krasne kakor nekdaj mejile krájino.
Obrnil sem pogled proti beli Ljubljani. Mnogo se ni bila razširila. Obkrožalo jo je visoko zidovje, za zidovjem pa skoraj nisem mogel prešteti cerkvenih stolpov.
»Dolgo časa si spal, prijatelj!« me ogovori nekdo. Ozrem se za glasom. Blizu mêne, tik njive, obsejane z repo, je čepèl na zemlji plešast človek, siromašno oblečen. Marsikako záplato si je bil prikrpal na suknjo, in palec na desni nogi mu je gledal iz obuvala, ki si ga je ovil z brézovo trtico. V roki je imel olupljeno repo, ki si jo je ravnokar izpulil na sosednji njivi in jo sedaj glodal. Ta mož se je torej ponižno oglasil, in sicer latinski, dasi ne preklasično. Ker sem tiste dni govoril vse jezike svetá, sem mu odgovarjal brez težave.
»Dolgo si spal! Prijezdil si na temle konju, toda že v sêdlu si spal in vsak trenutek sem menil, da padeš na tla!«
Šele sedaj sem opazil konja, obloženega z obilno prtljago. Pasel se je po livadi in se ni mênil za naju. »Hvala ti, Azrael,« sem dejal sam v sebi, »da si takó izvrstno skrbel záme!«
»Ko si se hotel zgruditi s sêdla,« nadaljuje óni, » sem te prestregel in te položil sèmkaj v travo!«
Iskreno se zahvalim.
»Ako se ne motim,« reče zopet, »tedaj si tujec, ki ga je usoda zanesla v našo krájino?«
»Pravo si pogodil,« mu odgovorim. »Tujec sem, dasi je nekdaj okó moje že gledalo to ravan.«
»Od kod prihajaš, brat in prijatelj?« me vpraša.
»Visoko od zgoraj.«
»Torej z visokega severa? Morda iz krajev, kjer vlada narodom sibirska republika?«
»Iz tistih krajev!«
»Kakih novic nam prinašaš?«
»Ničesar posebnega, česar bi že ne vedeli.«
Prvi moj pozemeljski znanec je bil videti jako radoveden.
»Torej je resnica,« me povprašuje živahno, »da sta se kardinal iz Varšave in ruski car merila na ravninah smolenskih in se ljuto borila ves teden?«
»Takó je, kakor govoriš!« odgovorim jaz.
»In končno je res zmagala njega eminenca in uničila belega carja?«
»Tudi to se je zgodilo.«
»Sedaj je daljna Rusija poslušna kardinalu iz Varšave, in resnica je, da je zadnji Romanov pobegnil k cesarju združenih severnoameriških držav, kakor se je nam poročalo?«
»To je resnica.«
Navdušeno je vzkliknil: »Kakó velika je moč svete cerkve!«
Ali sedaj, ko me je izprašal toli temeljito, ga pričnem izpraševati še jaz.
»Tujec sem,« mu rečem, »in pótujem že dolgo. Obhodil sem mnogo deželâ, ali sèmkaj sem dospel ravnokar. Nisem še dobil brata, ki bi me poučil o tukajšnjih krajih in rodovih. Bodi mi prijazen in razjasni mi, kar mi je še temno in nejasno!«
»Moja prijaznost ti bodi vérni hlapec!« mi odgovori takoj.
»Imenuj mi to deželo in mesto, čigar ozidje se dviga pred mano!«
»To mesto je Emona, in o njega prvi zgodovini vemo samó to, da je bilo od nekdaj sedež slavnoznanih škofov.«
»In dežela, kakó se imenuje?«
»Papeževa provincija številka LII.«
»Papeževa provincija!« se začudim. »In kje so druge številke?«
»Samó v osrednji Afriki jih je petnajst!« mi odgovori ponosno.
Čudil sem se sam v sebi nekaj časa. Potem pa boječe vprašam:
»Kdo vam je vladar?«
»Prvi vladar je papež.«
»Rimski papež?«
»Vidi se ti,« mi veli porogljivo, »da si tujec in da slabo poznaš zgodovino! Kje so časi, ko so še naši papeži imeli svoj sedež v Rimu!«
»In kje stolujejo sedaj?«
»To bi moral vendar vedeti! Ko je sveti grégor CCXXII. dal na Kapitolu usmrtiti poslednjega laškega kralja, se je preselil s kardinali svojimi, katerih je bilo takrat samó tri tisoč, v Afriko, in od tedaj stolujejo papeži naši v starodavnem Timbuktu!«
»Hvala ti za pojasnilo! In kdo je drugi vaš vladar?«
»Premilostivi naš nadškof ljubljanski.«
»Nekdaj so vladali tukaj avstrijski cesarji,« sem omenil ponižno.
»Ti vladajo še, toda le po imenu.«
»Po imenu? Pojasni mi to, prijatelj!«
»Najvažnejša zgodovina ti je popolnoma neznana! Leta 3992. se je uprl nadškof ljubljanski in kardinal iz Zagreba mu je prihitel na pomoč. Cerkvene čete — na desnem krilu jim je veleval kaplan Trnovski — so se zgrabile z vojsko avstrijsko in jo razteple in premagale na Ptujskem polju.«
»Dà, dà, prijatelj!« nadaljuje ponosno. »Na Ptujskem polju se je bíla tista zmagonosna bitka! Od tedaj smo papeževa provincija številka LII., in Dunaj nam mora vsako leto plačevati danj.«
»Kakšen je ta danj?«
»Petdeset tisoč centov voščenih svéč, kar ni malenkost sedaj, ko je vosek toli drag.«
»Sedaj, ko si me prijazno poučil o političnem razmerju, poúči me še, kakšen jezik govori ljudstvo po teh krájinah?«
»Tudi to ti razložim. Občevalni jezik je latinski, in vsi olikanci ga govorimo. Tudi seljaki ga večinoma že govoré, samó nižje ljudstvo govori star, pozabljeni jezik, in sicer vsaki dve uri drugače. Učenjaki še nismo edini, kakov jezik je to; nekateri trdijo, da je ostanek stare tatarščine, drugi zopet, da je to nekdanji turški jezik.«
Srce se mi je krčilo zaradi tvoje usode, uboga, uboga slovenščina.
»In nemščina?« sem vprašal.
»Ta se že tisoč let ne govori več.« Prijetno mi je zazvenel ta odgovor na novoustvarjena ušesa. Ali ni se mi videl verjeten, zató vprašam začuden: »Kakó to?«
Odgovorí mi: »Ne poznaš li dekreta nadškofa Janeza devetindevetdesetega? Ta dekret prepoveduje nemški jezik enkrat za vselej.«
»Zakaj?«
»Vzroki so tehtni. Največji grešnik, kar jih je kdaj porodila zemlja, bil je prekleti Martin Luter! Ta je pisáril pohujšljive svoje knjige v nemščini, in zategadelj je blaženi nadškof Janez prepovedal to govorico. Že tisoč let se ni čula v nas nemška besedica!«
Všeč mi je bil spomin na tega nadškofa, samó žal mi je bilo, da ni živel leta 1891., ko bi ga bili Slovenci potrebovali toli bridko.
Znanec moj je pohrustal v tem času svojo repo. Vstal je in izpregovoril elegično:
»Sonce že zahaja, in mrak me sili v mesto. Ako hočeva o pravem času dospeti k mestnim vratom, je čas, da odrineva. Ako hočeš v mesto, ti bom spremljevalec, kakor si ne moreš želeti boljšega!«
»Spremstvo tvoje me bo osrečilo!« sem odgovoril hvaležno.
»Ako mi odšteješ nekaj novcev, vêdem ti konja, zakaj za te korake ni vredno, da bi splezal na sêdlo!«
Odštejem mu nekaj drobiža, in na vse stráni mi izraža hvaležnost svojo, ko ga spravlja v žep. Nato prime konja za povódec in krene po ozki stezi proti mestu.
Spotoma vprašam: »Ali stanuješ v mestu?«
»V mestu, kje pa drugjé!«
»Zdi se mi, da nimaš preobilo dohodkov?«
»Kaj hočeš,« mi odgovori ponižno, »saj sem samó profesor na vseučilišču.«
»Profesor na vseučilišču!« vzkliknem.
»Dà, na vseučilišču svetega Simplicija!«
»Kaj predavaš?«
»Učencem svojim razlagam teorijo blaženega Antona od Kala. Toda saj se ti ponudi prilika, da boš poslušal predavanje moje, ako prideš na vseučilišče svetega Simplicija!« Takrat sem že sklenil v duhu, da obiščem to svetovnoznano vseučilišče. Za sedaj pa vprašam:
»Kakšne dohodke imaš od profesure svoje?«
»Ti dohodki niso nikakor neznatni! Na teden mi izplačuje škofova blagajnica po dve liri; poleg tega imam privilegij, da se smem brezplačno najesti na kapiteljskem polju, kadar hočem.«
»To repíšče je torej kapiteljsko polje?«
»Takó je, in često sem tukaj večerjal že prav izvrstno!«
»Obuvalo ti tudi ni najboljše!« sem pristavil.
»Vidiš, to so res posebne sitnosti!« mi odgovori. »Nam vseučiliškim profesorjem morajo nadškofovi dvorni čevljarji brezplačno napravljali obutev. Vrstimo se drug za drugim. Sedaj je na vrsti naš rector magnificus — tisti, ki takó smešno predava o sandalah svetega Antona — in to je tanko in neznatno človeče, ki prav počasi trga obutev svojo! Jaz pa moram čakati, dasi mi palec na nogi gleda beli dan, kakor bi ne bilo nì čevljarjev nì usnja na svetu!«
Priznal sem, da mu je v tem oziru usoda dokaj žalostna.
»Sicer pa človek izhaja prav lehko,« zatrjuje mi, »tem laže, ker imam postranskih dohodkov!«
»Kakšni dohodki so to?«
»O vélikih praznikih,« odgovori mi, »zvonim v stolpu Svetega Nikolaja, kar mi na leto donaša nekaj lir. Vendar je že tudi v tem slabše!« pristavi vzdihovaje.
»In kakó to?«
»Kakó to? Ker se že do malega ponujajo vsi profesorji vseučiliški, da bi zvonili v stolpu Svetega Nikolaja!«
Ko mu ne odgovorim ničesar, še dodá:
»In takó se nam krade kruh, nam, ki smo vendar stari in izkušeni učenjaki!«
Prikorakala sva malone do mestnih vrat. Že se je dvigalo pred nama visoko ozidje in že sva opazila mnogoštevilne straže, ki so hodile po tem ozidju. Stopila sva na most, ki se je razpenjal nad mestnim jarkom, neposredno pred orjaškim portalom. Zdajci se pripelje po prašni cesti za nama gosposka kočija. Pred njo so bili vpreženi štirje tolsti konji, ki so s kopiti teptali po práhu, da se je dvigal kar v oblakih. Profesor z vseučilišča svetega Simplicija se ponižno umakne, se globoko pokloni in sname obrabljeni klobuček. Rejen človek je sedèl v tem vozu in se leno valjal po mehkih blazinah. Na prsih se mu je bleščalo nekaj redov, torej je bilo popolnoma upravičeno, da se na naju niti ozrl ni. Pri mestnih vratih je hitela straža v orožje. Začula so se ostra povelja in vojaki so prezentirali.
Potem je bliskoma vse izginilo v mesto.
»Kdo je bil ta dostojánstvenik?« vprašam radovedno. »Izkazujejo mu vojaške časti!«
»Velika in imenitna glava!« mi odgovori profesor vseučiliški. »Cerkovnik pri Svetem Nikolaju je, in dodeljeno mu je dostojanstvo generala! Peljal se je na izprehod, in sam Bog ve, ali sem se mu priklonil dovòlj globoko!«
»Z dostojanstvom generala!« se začudim.
»Dá, dá! In z dohodki generala!«
»Čudna, čudna zemlja!« sem premišljeval, ko sem leta 4000. po Kristusovem rojstvu poleg spremljevalca svojega prekoračil vrata naše bele Ljubljane!
Ljubljano je obkoljalo tiste dni visoko in debelo zidovje. Učenjaki so ga primerjali ozidju, ki je v starodavnih dobah obkrožalo slavne Ninive. Sezidano je bilo ozko, toda vendar takó široko, da je bilo v njem prostora raznovrstnim vojašnicam, skladiščem, kapelicam in drugim prostorom, kjer se je vežbala in vadila mestna posadka. V tem ozidju je tičala kar velika vojska, ki ji je bilo v varstvo izročeno mesto ljubljansko.
S spremljevalcem svojim, ki mi je vodil konja, sem se napotil pod velikanski obok mestnih vrat. Vnanja straža je naju pústila v miru, prav kakor da naju niti opazila ni. Pod obokom mi je bilo, kakor da sem stopil v podzemeljsko jamo. Povsod je kapalo od stropa, prav kakor v predoru. Zamolklo je zazvenelo vselej, kadar je konj s kopitom udaril po tlaku. Tema bi bila, da ni malone vsakih pet korakov ob steni gorela svetilnica, ki je razširjala mračno svetlobo.
V tem sómraku sem opazil tik pota, po katerem sva hodila, še drug tir, in lehko si mislite, kakšna čustva so me obšla, ko sem tu pozdravil staro znanko železnico! Bil je resnično železnični tir in kar nič se ni razlikoval od ónih, po katerih sem se vozil, ko sem bil še prvič na zeleni zemlji.
»Tu je železnica!« rečem profesorju z vseučilišča svetega Simplicija.
»Dà, dà, železnica, po kateri se vozi premilostivi nadškof na svoje letovišče v Goričanah!«
»Drugega namena nima?«
»Drugega namena nima! No, saj je že to namen vseh namenov!«
»Kaj vraga!« vzkliknem začuden. Bliskoma je pri mêni profesor in mi s široko svojo dlanjo zatisne usta.
»Ti kolneš! Za Boga, če te čuje straža! Danes še bi tičal v železju, in tudi mêne bi vrgli v ječo, ako bi me zalotili v pregrešni družbi tvoji!«
Potolažil sem ga, obetajoč, da bom odslej opreznejši in da ne bom več klel.
»Torej železnico imate še vedno?« vprašam, da bi jela govoriti o drugih stvaréh. »Ali kje vendar dôbivate premoga, da kurite železnične stroje, ko so že pred 2000 leti učenjaki trdili in preračunali, da po 300 letih ne bo nobenega premoga na zemlji!«
»Takó je! Prav so računali, premoga ni! In če bi svete knjige ne govorile o njem, bi niti ne vedeli, kaj je bil premog!«
»Ali vam sedaj goni vlake elektrika?« vprašam radovedno.
»Elektrika!« se začudi učeni starec. »Ali ne poznaš knjig blaženega Antona od Kala? V teh knjigah je prepričevalno dokazano, da je Belcebub takrat, ko ga je drevil arhangel v peklenski prepad, trenil z dolgim repom svojim med vesoljne svetove. In ta udarec je treščil vprav na ubogo našo zemljo, da se je vse zaiskrilo. Pri tistem udarcu se je rodila ta moč, ki so nekdaj rekli elektrika in ki brez dvojbe izvira od hudiča. Zató odobrujejo vsi modrijani dekret pokojnega nadškofa Jerneja XXXIX., s katerim je ostro prepovedal, da bi kjer koli rabili elektriko v teh pokrájinah. S tem ukrepom je blagi nadškof ponižal Belcebuba samega, da nima več moči do nas!«
»Kaj pa vam torej goni železnico?« ga vprašam strmèč.
»Glej in opazuj sam!«
Začulo se je res nekako drdranje, kakor pred 2000 leti, kadar je tekel železniški voz po plesmih. Škripale so osi in bobnenje je odmevalo od visokega oboka. Vmes se je čulo kričanje gonjáčev, pokanje bičev in zamolklo ječanje. V mráku ugledam tolpo nesrečnikov, na pol golotnih in z verigami priklenjenih k težkemu vozu, ki ga vlečejo s poslednjimi močmi po tiru. Kadar gré prepočasi, vseka nadzornik z vozá sedaj po tem, sedaj po drugem z dolgim bičem svojim. Kamor zadene, ondi se zmésita znoj in kri. In vpreženci napenjajo skrajne sile, da bi hitreje tirali težki voz, prav kakor živina, ki je nekdaj ob naših vodah vlačila težke ladje proti reki. Trudni sopihajo mimo naju in ječé, da se pričnè konj plašiti in da ga le stežka pomiriva s profesorjem. V tem je oddrdral železniški voz, in niti opazil nisem, je li kdo sedèl v njem ali ne. To je bila železnica ljubljanskega nadškofa leta 4000. po Kristusu!
Sočutno vprašam: »Kaj pa so zakrivili ti vpreženci, da se morajo péhati takó nečloveško?«
»Veliki hudodelci so!« mi odgovori profesor važno. »Zgolj zločinci so, ki so se pregrešili proti sveti teoriji blaženega Antona od Kala!«
»Proti teoriji blaženega Antona od Kala? V čém tiči njih krivda?«
»Takoj ti pojasnim vse! Prvi, dolgih sivih làs, ki je vlekel prav spredaj, mi je bil nekdaj tovariš na vseučilišču svetega Simplicija. Toda v predavanjih svojih je zabredel v grozno zmoto; trdil je namreč, da je po zapóvedih svete cerkve dovoljeno, ako pišemo besedi »nadškof ljubljanski« sredi stavka le z malimi črkami. Ker ni hotel javno preklicati te zmote, ga je obsodil urad za ohranitev nadškofove časti — sacrum officium defendendae sanctae dignitatis archiepiscopalis — za vse življenje v železnično vprego!«
»Resnično, ta kazen ni pretirana!«
»Dà, nikakor ne! Za Jakoba XV. so take grešnike sežigali na grmadah! Dandanes jih pa samó priprezajo k železnici, ker je njega milost, sedanji nadškof Martinus, v tem oziru premehak, predober.«
»Kaj li je pregrešil mladi človek, ki sem ga opazil tik bivšega tovariša tvojega?« »Pregreha njegova je nekoliko manjša. Srečal je na ulicah duhóvnika svete cerkve in mu v pozabljivosti svoji ni poljubil roke. Urad za obrambo časti mašnikov — sacrum officium defendendae dignitatis sacerdotum — ga je obsodil gledé na njega mladost in očitno globoko kesanje — samó na šest let v vprego!«
»Tudi ta kazen se mi vidi milostna!« odgovorim. »Pri nas v Sibiriji bi ga bili bržkone obsodili kar na dolgih deset let! — Ali kdo je óni, ki vleče prav zadaj, kateremu se vidi najbolj, kakó težko premika svoje kosti? Ta je tudi tisti, kateremu nadzornikov bič največkrat zažvižga po plečih.«
»Temu se ne godi preslabo!« mi odvrne profesor. »Čevljar je iz čevljarskega oddelka. Ko pa je srečal cerkovnika svetega Florijana, se mu ni odkril, kakor je predpisano. Urad za češčenje cerkovnikov — sacrum officium defendendae dignitatis sacristanum — ga je obsodil zaradi tega na šestmesečno težko železnično vprego.«
»Sedaj mi je pa že jasna teorija blaženega Antona od Kala!« odgovorim spremljevalcu. »Dobro vidim, da imate v mestu svojem pravične sodnike!«
»Sreča tvoja,« dostavi profesor, »da te ni kdo čul, ko si zaklical prej ime vragovo!«
»Pred kakšen urad bi me bili tirali potem?«
»Takoj bi te vklenili v železje in te izročili uradu v zabranjevanje pogrehe — sacrum officium de prohibendis peccatis. — gledé na to, da si tujec, bi te bil obsodil ta urad vsaj na dvanajst let v ‚kazemate‘ na Gólavec. Tvoj imetek pa bi zapadel nadškofovi blagajnici!«
»Hvala ti za pojasnilo! Sedaj mi pa še povej, kakšno vojaščino imate, in kakšna je posadka, ki brani srečo in blaginjo mesta vašega.«
»Tudi to ti hočem povedati. V Emoni sami ležita dva polka in slavnoznana kohorta ‚starih devic‘, kateri je izročen ženski oddelek. Obá polka sta samóstanski urejena in bivata tu v mestnem ozidju. Vrhovni vojskovodja je presvetli nadškof Martinus; vsakemu polku pa zapoveduje polkovnik z dostojanstvom prelata. V mestu je torej ena brigada, ki pa je samó oddelek velike papeževe vojske, stalno utaborjene pri Gorici. Tam pa zapoveduje grof Nerva, papežev maršal, kardinal in partibus infidelium, obenem papežev generalissimus za to provincijo. Ker bo njega eminenca skoro pregledovala mestno posadko, učakaš morda srečo, da mu boš gledal v obraz. Znamenit vojak je in v mnogi bitki se je že izkazal!«
»Radostilo me bo, ako ga bom videl! Kakšen pa je polk, ki je tukaj v ozidju pri vratih?«
»To so naši triariji!« mi odgovori ponosno. »Pravo jedro so naši posadki in papeževi vojski sploh! Imenujejo se polk ‚telesne straže‘, ker so obenem telesna straža premilostivemu nadškofu. Ta polk ‚telesne straže‘ ima prekrasno zgodovino! Ustanovil ga je znameniti nadškof Benedikt CII., ki se je prvi obkolil s prepotrebno telesno stražo. To je tisti sloveči nadškof, ki je ustanovil prepotrebni urad v zabranjevanje brad — sacrum officium de hominibus imberbibus conservandis. — Ustanovil si je torej posebno telesno stražo, katero je po sebi imenoval stražo ‚gologlavih benediktincev‘, ker mora vojaški stražnik slovesno priseči, da nikdar v svojem življenju ne položí pokrivala na glavo. Ta straža se je polagoma razmnožila v polk, obsezajoč dvanajst kohort. Po vojaško in samóstansko živé; čisti so, trezni in zanesljivi, vdani visokemu nadškofu. Zató so jim izročena edina mestna vrata, da jih stražijo; ostro pazijo ondi, da se v mesto ne priklati kakšen krivoverec, ki bi begal ljudstvo. Tudi so slovesno prisegli večno uboštvo, takó da živi ves polk ob sami miloščini! Kaj dobro mu torej služijo mestna vrata, ker mora vsakdo, najsi gré iz mesta, najsi gré v mesto, gologlavim benediktincem deliti miloščino!«
Začudim se: »Torej večno uboštvo so obljubili vojaki vaši! Potem jim pa nadškof ne daje nobene plače?«
»Gotovo ne! Kakšnega pomena bi bilo sicer večno uboštvo? Na tem načelu je osnovan ves oddelek papeževe vojske, kolikor ga je v utrjenem ostrogu goriškem.«
»Ob čém pa živí?«
»Ob miloščini! Vsak teden ima posebna kohorta pri sléhernem polku službo, da berači po okólici. Ti vojaki jemljejo denar, jedila, vse, kar gré v vrečo ali žep. Take kohorte hodijo daleč naokrog; celo v Emono so že priberačile časih. Ali to ni prijalo gologlavi telesni straži, ki je mênila, da ji tuja kohorta krati dohodek. Pripetilo se je celo, da so se zgrabili z orožjem in da je tekla kri zaradi milodarov. Od tedaj papeževe kohorte ne smejo več v mesto!«
»To je res izvrstna organizacija,« sem si mislil. »Koliko so stale vojske za prvega življenja mojega, sedaj pa ne stanejo ničesar!«
»Torej polk ‚telesne straže‘ živi zgolj ob miloščini?«
»Gotovo! In priliko boš imel opaziti, kakó izvrstno je vse urejeno v tem oziru.«
V tem času sva dospela tja, kjer je pri zidu izviral studenec. Močen curek je vrel iz zemlje in polnil korito, vloženo v tla. Potem se je odtekal po vodotoči in izginjal pod ozidje. Okrog tega vrelca so bile napravljene klopi; po zidu pa je viselo obilo posod, s katerimi se je lehko zajemala voda. Železni obroči so bili vzidani v steno, da je bilo môči nánje privezavati živino, ako jo je kdo slučajno imel s sabo.
Pri tem vrelcu je obstal vseučiliški profesor, privezal mojega konja k steni in izpregovoril: »Odpočijva si nekoliko. Tukaj pijem vselej, kadar sem se navečerjal na kapiteljskem repišču! Tu pije sploh vsakdo, ki je na poti v mesto. Na tem mestu se smejo napiti celó hudodelniki, vpreženi v železnico, in to celó tedaj, kadar vozijo premilostivega nadškofa. Skratka: tu pije vse, in sicer iz stare navade, ukoreninjene v zgodovini naši. Torej pijva!«
Natočil je čiste vode in mi jo podal. Pil sem slastno, ker je bila to prva voda, ki sem jo pil po drugi svoji stvaritvi in ker je bila to voda z zemlje slovenske!
»Praviš, da pijó tukaj vsi, ki so na poti v mesto, in to iz stare navade?«
»Iz jako stare navade! To je bilo za nadškofa Janeza IC. blagega spomina. Takrat je bil pri sv. Jakopu vikarij Luka, mlad, čvrst duhóvnik, vnet za slavo svojega stanú. Zeló priljubljen je bil ženskemu spolu, posebno mlademu. Tiste dni je umrl stari župnik sv. Jakopa, in župnik je hotel biti vikarij Luka. Ali škof Janez mu ni hotel dati župe, kar je vikarija Luko takó užalilo, da se je očitno uprl višjemu pastirju svojemu. Na trgu sv. Jakopa je zasadil v zémljo prapor vstaje in pozval ženstvo vse župe sebi na pomoč. To je bila prva in zadnja ženska vstaja, o kateri pričajo listi zgodovine naše. Kakor en mož se je dvignilo razljučeno ženstvo, pobralo možem orožje, se razdelilo v kohorte in kakor nekdaj amacone bojaželjno obkrožilo vikarija Luko. Zgodilo se je to meseca malega travna 3919. leta, in najzanesljivejši zgodovinarji nam pripovedujejo, da se je nadškof Janez sam tresel na prestolu svojem. Ali vendar se vikarij Luka na sv. Jakopa trgu ni mogel držati dolgo. To pa zlasti zató ne, ker ga ni podpiralo moštvo, zakaj vsakemu zakonskemu možu šentjakobske župe vendarle ni bilo všeč, ako mu je drobna žena lazila za vikarijem Luko.«
»Kakó se je potem godilo vikariju?« sem vprašal radovedno, ker so me obhajali nekaki spomini iz devetnajstega stoletja.
»Ko se je nabralo okolo 2000 močno oboroženih žensk, se je vrgel vikarij Luka ž njimi preko Gradaščice v trnovsko predmestje, kjer ga je ženstvo tudi sprejelo kàr najprisrčneje. Hipoma je imel vojske vsaj 4000 junakinj, oboroženih od nog do glave. Ž njimi se je utrdil za Gradáščico in okrog cerkve trnovske. V tem taborišču je dvakrat odbil naskok škofovskih vojakov, in s krvavimi glavámi so le-ti bežali pred ženskami. Posebno in na prvem mestu se je odlikovala kohorta ‚starih devic‘, ki si jo je vikarij Luka izbral za telesno stražo svojo. Ta kohorta je malone vsak dan udarjala preko Gradáščice v mesto, kjer sta se širila strah in groza. Že se je menilo, da premaga vikarij Luka nadškofa Janeza in da posadí samega sebe na škofovski sédež, ali na nesrečo vikarijevo se je v kohorti ‚starih devic‘ vzbudila ljubosumnost. Očitale so vikariju, bodisi upravičeno, bodisi neupravičeno, da kaže preveč simpatij do polkovnice, ki je vodila šentjakobsko brigado ženskega spôla. Ker se vikarij Luka menda ni mogel popolnoma opravičiti, se mu uprla je kohorta ‚starih devic‘, z vihrajočim praporom prekoračila Gradaščico in prestopila v škofovski tabor. Od tedaj je bledela zvezda vikariju Luki in skoro mu je odbila zadnja ura! Janez IC. sam se je postavil na čelo vojski svoji in ž njo potisnil ubogega vikarija z ostanki njegovih žensk k mestnemu zidu za trnovsko cerkvijo. Ali bitka je bila krvava! Oče je usmrtil hčer, sin mater in mož ženo! Na Zena, bili so silni časi, toda končno je vendarle podlegel vikarij Luka. Obkolili so ga na ozidju za trnovsko cerkvijo, in drugače si ni mogel pomagati, nego da je skočil raz ozidje v veliko globočino, kjer se je pobil do smrti. Sam nadškof Janez je vodil bitko, in ko je bila zmaga dovršena, je izdal takoj splošno pomilostitev za vse krasne svoje nasprotnice. Popóldne tistega dné je šel premilostivi škof iz mesta, da bi se ohladil na polju. Prišel je tudi do tega studenca in žeja ga je zmogla. Naliti si je dal kupo in jo izpraznil na čast slavne premage. Od tistih dob pa je ostala navada, da pije vsakdo pri tem studencu, bodisi da je na poti iz mesta, ali na poti v mesto, in sicer pije na slavo premagi nadškofa Janeza IC.!«
»Ali se je pozneje uprl še kak vikarij?« vprašam radovedno.
»Nikdar več! Nadškof Janez IC. je izdal takoj dekret, da se je mesto razdelilo v tri oddelke. Prvi oddelek je odkazal oženjencem — tu je tudi kapitelj in škofova palača — v drugem oddelku so neomožene ženske — te brani kohorta ‚starih devic‘ — v tretjem oddelku pa bivajo neoženjeni možje. Vsak oddelek je obkoljen z visokim zidom, takó da živi popolnoma záse in v nikaki dotiki z drugimi oddelki.«
»Kakó modro in oprezno!« vzkliknem začuden. »Potem ni na svetu več tiste pregrešne spolne ljubezni, ki je v prejšnjih dobah kakor kuga morila človeštvo po zemlji?«
Profesor z vseučilišča sv. Simplicija zamežíkne z levim očesom, me pogleda zvito po stráni in nekaj časa molči. Napósled mi odgovori: »Spolna ljubezen! Glej, glej, kaj vam je v Sibiriji vse znano! Pri nas poznajo to ljubezen samó učenjaki, ki so jim pristopne stare knjige blaženega Antona od Kala. Ali to je stvar, o kateri ne govorimo preradi!« »Za Boga,« vprašam še, »kakó li se ženite in možite pri vas, ako so posamezni oddelki obzidani takó visoko?«
»Lepo in spodobno! O tem se boš lehko sam prepričal, ker bodo skoro nabôri za ženitev v obeh oddelkih, kjer so neoženjeni možje in nemožáte žene. Ako plačaš primerno pristojbino, te vzame dotična naborna komisija izvestno rada s sabo.«
»Nabor! Nabor!« se začudim. »Ako se prav spominjam, so imeli v prejšnjih časih samó vojaške nabôre?«
»Istina! Ali v našem mestu so se uvedli nabôri za ženitev in možitev, in to zato, da se je vprav zatrla tista grozna spolna ljubezen, katero toli pravično obsoja blaženi Anton od Kala v svetih knjigah svojih! Toda čemu bi ti pravil; saj boš sam videl vse, ako le hočeš!«
»Ali se o tem studencu pripoveduje še kaj drugega, znamenitega?«
»Posebnega nič. Govori se sicer, da je bil semkaj pred tisoč in tisoč leti pokopan velik grešnik, ki se ni hotel spokoriti nì na smrtni postelji. Imel pa je pobožno mater, in ta je toliko časa jokala na gomili njegovi, da se je Bog usmilil grešnika in mu oprostil vse brezštevilne pregrehe. Poveličal pa je gospod Bog tudi máterino solzo, da je prikipela kot hladen vrelec iz grešnikovega groba!«
Tedaj je začul moj duh glas angelja Azraela. In le-tá mi je govoril: »Poglej naokrog in spoznàj, kam te je zopet postavila mogočna roka božja!«
Pred mojim duhom se je začel dvigniti zidan obok, više in više, dokler se ni vse izgubilo v jasni zrak. Hipoma je izginilo ozidje, in pred očesom moje duše je ležala v meglo zavita bela Ljubljana, kakor je bila pred 2000 leti. Po blatni cesti se je vil mrtvaški izprevod proti pokopališču svetega Krištofa. Le malo ljudi je stopalo za pogrebom, in ni ga bilo očesa, v katerem bi se videla solza. Začul sem tudi óno žalostno, tanko zvonjenje s stolpa svetega Krištofa, ki oznanja vsemu svetu, da je zopet padel klas na tisti vesoljni njivi, kjer noč in dan s svojim srpom neumorno deluje večna žanjica — bleda smrt! Hipoma se je tudi odprla zemlja pred mano, in stal sem ob grobu, kakršne so pred 2000 leti kopali mrličem. In ko je dospel izprevod na mesto, kjer sem stal plah in trepetajoč, so odložili krsto in jo izpustili zemlji v osrčje. In Azraelova roka mi je odkrila vse in zrl sem v krsto in ugledal ondi ostanke svojega prvega telesa, kakor so ga pokopali leta 2000. po Kristusovem rojstvu! Takó si me, večni angelj Azrael, leta 4000 po Kristusu privedel do prve moje gomile!
Ko me je zapustil Azrael in sem se iznova zavedel zemlje, je prijel profesor z vseučilišča svetega Simplicija mojega konja za povodec in ga pred mano vodil po mračnem potu. Dejal je:
»Sedaj pa hitiva, da prideva do mestne straže, predno l éže pater polkovnik v posteljo!« Podvizal sem se in korakal za njim. Prišla sva do kraja, kjer je bil ves predor ograjen z železnim pažem, takó da ni mogel nihče dalje. Na levi in desni stráni so bili vhodi v stransko ozidje. Pred tem pažem pa je hodila straža z dolgo sulico v roki. K steni je bila z debelo verigo prikovana težka púšica, da so mimo gredoči ljudje metali vanjo mile darove za telesno stražo. Tudi pred to púšico je stala gologlava straža. Vendar ni imela prijetnega pôsla, ker je neprestano pihala sapa, da je kàr šumelo pod visokim obokom.
Tedaj sem prvič ugledal vojsko nadškofa ljubljanskega. Nekateri vojaki so bili oboroženi s puškami; drugi so nosili dolge sulice in sicer iz spoštovanja do Svetega pisma, ki ne pozna drugih vojakov nego oborožene s sulicami. Vsa tolpa je bila jako čudna, takó da je pretresla posebno mêne, ki sem s prvim življenjem svojim koreninil v devetnajstem stoletju. Oblečeni so bili ti vojaki v kratke haljice, sezajoče do kolen; gole noge pa so jim tičale v nekdanjih svetopisemskih sandalah. Tudi so bili vsi gologlavi, torej ni čuda, da se je v vrsti kazalo obilo plešastih glav, katerim je bil večni prepih, v katerem so opravljali službo, spihal vse lasé s témena.
Pred pažem obstaneva. takoj skoči stražnik od púšice pred naju in nama s sulico zabrani dalje. Najprej pregleda mojega spremljevalca in reče porogljivo: »Ali se zopet potikaš tukaj? Saj itak nimaš beliča, da bi kàj dal!«
»Prav praviš, frater Miha,« reče moj spremljevalec, »z mano ni nič! Kakó pa sicer, prijatelj, ali si zdrav?«
»Vse bi še bilo,« odgovori vojak Miha kislega obraza, »ko bi me le vedno ne bolela ta prekleta glava!«
»Glava! Aha, to prihaja od prepiha!«
»Dà, dà, od tega vražjega prepiha!«
Skrivoma vprašam znanca svojega: »Kakó, da takó kolne?«
»Tiho! Ti vojaki imajo záse posebno zlatopečatno pismo, ki jim dopušča celo kletev zaradi vojaške discipline.«
»Kdo pa je to?« vpraša sedaj vojak Miha.
»Tujec, ki ostane nekaj časa v našem mestu.«
Kakor bi jelo goreti v slamnati strehi, takó se razvname vojak Miha.
»Tujec, za Bóga,« zakliče osupel, »in v mesto sili! Pokličite patra poročnika, hitro, hitro!«
Zdajci se kakor mravljinci usujejo gologlavi vojaki s postranskih prostorov in me obkrožijo od vseh stráni. Strmèč me opazujejo od nog do glave in si pripovedujejo, da je prišel tujec, ki hoče v sveto mesto. Da je prišla zver pred paž mestne straže, ne bila bi vzbujala večje pozornosti, nego jo je vzbujala neznatna moja, iznova ustvarjena osebica.
Skoro prisopiha tudi pater poročnik. Oblečen je bil v svilnato haljico, ali za časa službe svoje si je bil pripasel rejen trebušček, da so drobne nožice kàr omahovale pod njega težo.
»Kaj je zopet?« kričí že od daleč in rožljá s sabljo po tlaku. »Kaj je zopet, gologlavi psi, ki ne daste človeku niti trenutek mirú?«
Odgovori mu frater Miha:
»Pater poročnik, tukaj je tujec, ki sili v mesto.«
»Tujec!« — Zdajci se zadere na Miho: »Naravnost se drži, ako govoriš s poročnikom svojim!«
Vojak Miha se še bolj raztegne in stoji kakor drevó:
»Pater poročnik, tujec je, in okrog trebuha ima pas, v katerem je videti obilo denarja.«
To patra poročnika nekoliko potolaži.
»Odkod prihajaš?« vpraša me osorno.
»lz krajev sibirske republike!« odgovorim hladnokrvno.
»Iz krajev sibirske republike! Božja rodica, kaj mi je početi?«
Vihtel je roke po zraku in prvi hip res ni vedel, kaj bi počel.
Končno zakriči:
»Le hitro k patru polkovniku, da ukaže, kar je potrebno! To ni kar si bodi, ako sili v mesto takšen tujec! Morda je krivoverec, in sam Bog vé, kakšne peklenske nauke nosi v rokavih svojih! Kurirji, naprej!«
Pet vojakov pristopi. Vsakemu naroči, kam naj odrine, da oddá prevažno novico o tujcu, ki sili v mesto in prihaja iz nepoznane in krivovérske republike sibirske.
»Ti pa, frater Konstancij, idi takoj na mestno ozidje! Izprožijo naj deset topov, da se vzdrami vse mesto! Zakaj velika je morda nevarnost, katera preti po tem tujcu sveti veri naši in nesrečnemu mestu našemu! Kurirji, naprej!«
Iznova pristopi deset vojakov. Naroči jim, naj odrinejo k vsem župnim in samostanskim predstojnikom, k vsem zakristanom in kaplanom in sósebno k sveti komisiji za izpraševanje tujcev. Dočim še takó ukazuje, zagrmé topovi z mestnega ozidja, da se kàr strese obok nad nami. S stolpov pa takoj tudi zapojó zvonovi in po mestnih ulicah se oglašajo trobentači; ljudstvo se zbira, prav kakor da je začelo goreti sredi nadškofovskega dvorca.
»Nikar se ne čudi,« mi šepne profesor z vseučilišča svetega Simplicija. »Nikar se ne čudi! Sedaj so minila vprav tri leta, odkar je silil zadnji tujec v mesto naše!«
»Tri leta?« vprašam. »In kaj se je zgodilo ž njim?«
»Pred spomenikom blaženega Antona od Kala so ga javno sežgali, ker mu je komisija za izpraševanje tujcev dokazala kar najjasneje, da je z vsem duhom svojim tičal v trdem krivovérstvu!«
»Na grmadi so ga sežgali!«
»To je najmanj, kar se mu je moglo zgoditi!«
»Ali postavijo tudi mêne pred sveto komisijo za izpraševanje tujcev?«
»Vsekakor!«
»Dobri Azrael!« vzdihnem v sebi. »Obsénči me z varstvom svojim, da ne omagam pred sveto komisijo in da se mi ne spotakne noga précej pri prvem koraku v mesto!«
»Še nekaj,« mi reče načelnik straže. »Kakó si kàj denaren, tujec?«
»Nekaj tisočákov nosim pri sebi!«
»Nekaj tisočákov? In za polk telesne straže še nisi dal ničesar? Šestdeset lir je najmanj, kar moraš odšteti!«
Vzel sem iz pasú šestdeset lir in mu jih odštel.
»To je za polk! Za patra polkovnika pa še šestdeset lir posebej!«
Tudi te mu odštejem.
»Ako daš sedaj še mêni šestdeset lir in za spoznavalce blaženega Antona od Kala tudi šestdeset lir in za mestni drevored svetih svetilnic takisto šestdeset lir, si plačal za sedaj, kar ti je dolžnost plačati!«
Odštejem mu te vsote iz svojega pasú, in že se mi trese srce, da se bo ubogi ta pas jel prazniti pri teh vednih naskokih! Toda čudi se ljubezni angelja Gospodovega! — Če sem še toliko vzel iz pasu, takoj se je napolnil sam od sebe; izginila mi je torej vsa skrb, da bi mi utegnil poiti dragi denar.
»Kakšen drevorèd svetih svetilnic je to, ki si o njem govoril?« vprašam načelnika.
»Če prideš v mesto,« mi odgovori osorno, »tedaj se izvestno seznaniš ž njim. Čakaj torej in potrpi!«
»In spoznavalci blaženega Antona od Kala, ki si govoril o njih ravnokar, kje so?«
»Prédnje stopiš še danes. Môlči torej in idi k patru polkovniku!«
Po teh besedah se ponižno oglasi moj znanec z vseučilišča svetega Simplicija, rekoč: »Naj grem ž njim, saj véš, pater poročnik, kakó potrebujem zaslužka! Ako grem ž njim, morda mi kàj dá, saj veš, da sem lačen do malega vsak dan!«
Ta ponižna in ganljiva prošnja ni padla na kamen.
»Torej pojdita skupaj,« izpregovori načelnik straže, »in če ti kaj dá, mi tudi je prav, ker vem, da si res siromak! Vendar, da ne bosta počenjala kaj napačnega, naj vaju spremijo štirje stražniki. Straža, naprej!«
Ko se postavijo stražniki prédenj, reče še: »Frater Konstancij, sedaj grem v mesto na ženski oddelek. Ako bi me iskali, véš, kje me dôbiš. Na ženskem oddelku!« Odpró mu železni paž, in s svojim trebuščkom se valí po poti v mesto. — S profesorjem pa se napotiva k patru polkovniku.
Iz glavnega predora kreneva na levo stran v teman in nizek hodnik. Straža štirih bosonogih vojakov krene za nama.
»Skoro ugledaš spoznavalce blaženega Antona od Kala in potem rad priznaš, kakó se je človestvo izpopolnilo v zadnjih stoletjih!«
Takó se baha profesor z vseučilišča svetega Simplicija.
»Dà, dà, človeštvo je popolno, in svetnike imamo že kàr na zemlji.«
»Svetnike?« vprašam začuden.
»Sam se prepričaš in skoro. Zakaj zdajci dospeva k najdražjemu zakladu, katerega straži gologlavi naš polk!«
Radovednost moja je prikipela do vrhunca. Takrat sva prikorakala na obširni prostor; bilo je to nekako široko dvorišče, nad katerim se je raztezala steklena kúpola.
Na stotine lučic je brlelo po stenah in svetilniki so viseli od stropa, da se je razširjala žareča svetloba ž njih. Po stenah so se šopirili zlati napisi: »Triumf ali največji uspeh teorije blaženega Antona od Kala.« Ves bataljon gologlavih benediktincev je imel tukaj svojo stražo in malone tisoč bajonetov se je lesketalo v tem svetlem prostoru. Tudi je klečalo po tlaku nekaj pobožnega ljudstva in zamaknjeno zrlo na železni stolp, ki se je dvigal sredi razsvetljenega prostora proti stekleni kúpoli. In v tem stolpu je bil óni zaklad, ki ga je stražil ves bataljon gologlavega polka in o katerem so pripovedovali zlati napisi po stenah, da se kaže v njem največji uspeh teorije blaženega Antona od Kala.
Omenjeni železni stolp je bil razdeljen v več nadstropij, v katerih so bivali najpopolnejši spoznavalci te teorije. Stanovanja so bila prikrita človeškim očém; tam notri so bili ti svetniki sami záse. Ondi so izvrševali Bogú všečna dela — vsaj takó mi je pravil moj znanec z vseučilišča svetega Simplicija — vendar jih ni smel nadzirati nihče, kar je bilo tem pametneje, ker se je smel svet leta 4000. p. Kr. rojstvu zanašati nánje brez strahú, da bi ga prevarili.
V pritličju železnega stolpa sem ugledal nekake célice, katerih ena stena je bila odprta proti občinstvu. Semkaj so prihajali časih spoznavalci blažene teorije, da so s podobo svojo budili zbrano ljudstvo k posnemanju in gorečnosti. Kadar se je prikazal ta ali óni spoznavalec v célici svoji, takoj se je začulo povelje patra majorja, ki je načeloval stražečemu bataljonu, in vse kohorte so vzdignile orožje pred njim. Takó so tiste dni častili spoznovalce blagonosne teorije blaženega Antona od Kala!
»Vse célice so prazne!« mi šepne spremljevalec. »Zgoraj molijo! Nekoliko počakajva, in skoro se prikaže ta ali óni, ko je vendar obilo vernega ljudstva v svetem hramu!«
Obstanem torej in v naglici prezrem, da je vseučiliški profesor pokleknil na kamniti tlak. Takoj stopi k mêni vojak in me sune v rebra, da se mi nehoté upogne koleno in da sem hipoma na tlaku tik znanca svojega. Gotovo bi me bil vojak pretepal še nekaj časa s suličnim ročnikom, da se ni začul glas patra majorja, kličočega stražo k pozornosti. Resnično, tedaj se v sprednji célici odpro vratca v ozadju in — v célico stopi prvi spoznavalec blažene teorije. mêni se je videl čuden svetnik, ali znanec z vseučilišča svetega Simplicija mi zašepeta: »Svet mož je, toda v stolpu so še svetejši! Sicer je pa dopuščeno, da stopiva bliže!«
Stopiva torej bliže. »To je oče Protazij,« me poučuje profesor svetega Simplicija. »Nekdaj je bil bogat, lep človek in glavo si je mazilil z dišavami, kolikor so jih dobivali po vseh jutrovih deželah. Celo toli pregrešen je bil, da so ga nekdaj mestni stražniki iztaknili, ko je pristavljal lestvico k zidu ženskega oddelka, da bi se bil pritihotapil k nedolžnim devicam. Da se ni odkupil z denarjem, hudó bi ga bili kaznovali. Slučajno pa mu je tiste dni prišla v roke knjiga blaženega Antona od Kala. Berilo ga je takó pretreslo, da je krenil na stezo pokore. Razvnel se je proti prejšnji svoji ničemurnosti in se zaklel, da se neče odslej nì umivati, nì česati, nì prej zavijati v čisto perilo, dokler mu prejšnje ne pade s telesa! In zvest je ostal obetu svojemu, in sedaj ga vidiš pred sabo jako popolnega!«
V tem je blaženi spoznavalec pokleknil v tesni svoji célici in neprestano kričal: »Pokorite se, kakor jaz! Pokorite se!«
Obleka je res kar kapala s tega izvrstnega spoznavalca preizvrstne teorije. Oblečen je bil v zgolj cape, in njega perilo je bilo prav takó črno, kakor je bila črna polt njegova. Nikdar se ni umil, nikdar česal.
»Ta se torej ne umiva in ne češe?« vprašam osupel.
»Prav nikdar!« mi odgovori profesor.
»Za Bóga! Kakó mu je to mogoče?«
»Iz posebnega darú božjega! Dokazano ni, vendar menimo, da mu je pripisovati že dôkaj čudežev!«
»Čudna zemlja, čudna zemlja!« s tem vzdihom stopim k drugi célici.
»Zaradi perila,« mi izpregovori profesor, »ne strmi preveč. Dokazano je namreč, da tudi puščavniki v starih puščavah niso nosili boljšega perila, in vendar so svetniki v nebesih! Poglejva v drugo célico! Glej očeta Hieronima!«
Tudi tukaj poklekneva. V célico je stopil drugi spoznavalec blažene teorije. Bil je to šibek mož s prav krepko in močnó levo nogo.
»Kakšne zasluge ima oče Hieronim?« vprašam radovedno.
»Velike, velike!« mi odgovori stari znanec. »Krčmàril je nekdaj in v gostilni svoji gojil vsakovrstno pregrešno veselje. Posebno rad je plesal, in sumnjali so celo, da je plesal ob praznikih in takó grešil. Toda kaj se zgodi? Čital je knjige blaženega Antona od Kala, in takoj se mu je raztajalo srce, in kesal se je in preklinjal tiste čase, ko je plesal in cvel v pregrehah svojih! Obetal je, da ne bo plesal nikdar več in da bo kolikor moči živel na eni sami nogi. Takó, kakor ga vidiš sedaj, živi že leta in leta. Na samotnem prostoru je bival, leta in leta stoječ na levi nogi. Dež je lil nanj, sneg je padal nánj, in živel je samó ob tem, kar so mu darovali usmiljeni ljudje. Končno so ga poklicali v stolp spoznavalcev blažene teorije, in v tej célici ga vidiš sedaj malone ob vsaki uri. Večje popolnosti si kar misliti ne moreš!«
Kakor čaplja sredi močvirja je stal sveti mož sredi svoje célice, podoben kamnitemu kipu. Niti uda ni premaknil, kar trenil ni z očesom. Bil je popolnoma zamaknjen v svoj posel, in šele za kakih šestdeset minut se mu je pričela tresti orjaška leva noga. Omahoval je, končno pa se zgrudil kakor posekano drevo po tlaku célice svoje. Ondì je obležal.
»Kaj li sedaj?«
»Sedaj bo nekaj časa počival, potem pa se zopet postavil na levo nogo. Stal bo dolgo uro takó, kakor si ga videl!«
»Ali ničesar ne govori?«
»Kaj mu je treba govoriti, toli izbornemu in vzpodbudnemu vzgledu!«
»Ako se dobro spominjam, so živeli že nekdaj v sivih časih taki spoznavalci, ki so se postavljali na visoke stebre, vernemu ljudstvu v posnemo?«
»Res je! Ali tisti so stali na obeh nogah. Naš spoznavalec pa stoji na eni nogi. Prav to je napredek našega stoletja!«
»Priznam, napredka ni môči utajiti!«
»Čas je, da odrineva. Ako se spoznavalec postavi na levo nogo, ne sme nihče izpred njegove célice, dokler ne omahne po tlaku. Taka je zapoved posebnega nadškofovega dekreta.« Hitro odrineva k tretji célici. Ko pogledam iznova proti drugi célici, že stoji blaženi mož na levi nogi, kakor močvirski ptič, prežec na žabo v mlaki.
»Čuden svet, čuden svet!« sem vzdihal neprestano.
Tudi tretja célica je že imela svojega prebivalca. Bil je mož orjak v najboljši dôbi življenja svojega. Ne smem pa zamolčati, da je moral blaženi mož nekdaj mnogo piti, kakor sem sodil po njega obrazu. Morda je professor z vseučilišča svetega Simplicija ugenìl moje misli. »Pijanec je bil nekdaj!« mi reče tiho.
»Zakaj pa neprestano joka?« vprašam prav takó tiho. óni v célici štev. 3 se je namreč zvijal po tleh, kakor bi ga mučile najhujše bolečine, in jokal in tulil je, da me je bilo kar groza. »Pijanec je bil v mladosti svoji,« nadaljuje učitelj, »in pil je, kar se je dalo piti. Nekdaj je pijan zabredel v ženski oddelek. Čista devica mu pride naproti. Kaj se zgodi? Satan ga zmoti toli hudo, da oberoč goreče in strastno objame to devico. Vrgli so ga v ječo in mu dali v roke knjige blaženega Antona od Kala. Zopet prečudno spokorjenje! Takó silno se je skesal zločina svojega, da je pograbil ostro sekiro in si odsekal levo roko, s katero je nekdaj objel nedolžno devico. Takó se je spokoril oče Kozma!«
»Zakaj pa joka sedaj?«
»Ker po njega mnenju pokora še ni dovršena!«
»Kako li ne?«
»Saj si vendar čul, da je oberoč objel devico. Z obema rokama je grešil, kaznil pa si je samó eno roko!«
»Naj si pa odseka še drugo!«
»Kako li, ako si je že prej odsekal levo roko?«
»Res, nemogoče! Oče Kozma joka tedaj zato, ker si ne more odsekati še desnice, s katero je objel nedolžno devico?«
»Takó je, takšen je vir žalosti njegovi! Neprestano si želi še tretje neomadeževane roke, da bi si ž njo odsekal pregrešno desnico!«
»Čuden, čuden svet!«
Sedaj pristopiva k četrti célici.
»Tu je oče Gervazij!« izpregovori spremljevalec.
Na tleh te célice je ležal na pol oblečen človek; samó umazano rjuho je imel ovito okóli sebe. Valjal se je po zelenju; v roki pa je držal bič, s katerim se je tleskal sedaj po suhih kolenih, sedaj po rjavem hrbtu.
»Kaj je to zelenje?« vprašam radovedno.
»Koprive!«
»Kakšne so zasluge očeta Gervazija?«
»Posebnih zaslug nima,« mi odgovori profesor. »Svojo kri pokori sedaj. V mladosti ni bil nič prida. Postopač je bil in denar — dobil ga je po stricu kanoniku — je trosil s polnimi rokami. To je edini človek, kateremu se je posrečilo, da je preslepil kohorto starih devic in se v temni in viharni noči priklatil na ženski oddelek. Porodil se je — pomisli, amice! — porodil se je otrok na ženskem oddelku, in povila ga je devica, ki pri naboru ni bila potrjena za zakon! Groza in trepet! Prišel je poseben papežev nuncij, da preišče vso stvar, in končno so očetu Gervaziju dokazali, da je on povzročil vse zlo!«
»Groza! Groza!« sem vzkliknil. »Kaj se je zgodilo nji?«
»Nji? Vprašaš celo? Kar se je moralo zgoditi! Sredi ljubljanskega polja so postavili lesen oder, na njem pa so ji cvetoče, toda pregrešno teló trli s kolesom, dokler ni izdihnila. Truplo so sežgali in pepel izročili vetru, da ga je raznesel na vse štiri stráni. Ali ni bila to pravična kazen nje pregrehi?«
»Dà, dà! Tudi pri nas v Sibiriji kaznujejo prav takó takšna zlodejstva!«
»Vidiš torej, z življenjem je poplačala prestopek grehotnega telesa svojega! Gervazija pa bi bili morali izročiti krvnikom, da bi ga obesili na vislice, ujedam v hrano! Takó zapoveduje poseben dekret nadškofa Jakopa XXXII.«
»Zakaj se ni zgodilo takó?«
»Ali si že čul, da bi bili kdaj obesili človeka, kateremu je bil stric kanonik pri katedrali svetega Nikolaja? Nikdar ne, in tudi očeta Gervazija niso smeli obesiti!«
»Tudi v Sibiriji bi ne bili obesili takega nečaka!«
»Obesili ga torej niso. Zaprli so ga v ječo in mu dali v roke knjigo blaženega Antona od Kala. Čital in čital je in končno spoznal, da je človeku kri največja sovražnica. Navdihnila ga je milost božja in vpisal se je v bratovščino iskrenih bičarjev, ki si pregrešno teló bičajo po nezmotnih navodilih blaženega Antona od Kala! Od tedaj si je neusmiljeno tepel kožo svojo, in izvestno mu je večni Bog že davno oprostil nekdanjo pregreho. Posebnih zaslug pa vendar nima.«
»Kako se mu je odprl stolp blaženih spoznavalcev svete teorije?«
»Ker je bil najstarejši v bratovščini iskrenih bičarjev. Moj Bog, spoznavalcev, ki si z bičem mesárijo kožo svojo, imamo po mestu preobilo: kjer se družijo ulice, tam jih vidiš po dva in še več; kar izkušajo se, kakó bi se prekósili z najkrutejšimi udarci! Toda vsi pričakujejo iztežka, kdaj bo umrl bičar v svetem stolpu, da bi se izpraznilo njega mesto. Vendar veliko je poklicanih, malo izvoljenih.«
»Čuden svet! Čuden svet!«
Oče Gervazij je v tem neprestano pokal z bičem po temni svoji koži in rjul nekako takó kakor zaboden vol, ki je ušel mesarju iz klavnice.
»Ako ti je po volji, pojdiva v sosednje célice!« me ogovori učitelj z vseučilišča svetega Simplicija. Molče stopam za njim.
»Evo ti očeta Krišpina!«
V célici ugledam suhega človeka, katerega so zgolj kosti in kite. Tičal je v kotu sključen na tleh in neprestano obračal oči proti nebu, kakor bi ondi zrl Boga na žarečem prestolu. Upadlih lic je bil, in žolta koža je pričala, da boleha na želodcu in jetrih.
»Kakove so zasluge očetu Krišpinu?« vprašam jako radoveden.
»Neizrečne!« mi odgovori spremljevalec ponosno.
»Kakor je videti, mož obilo strada!«
»Le malo je in živi samó ob travi, kakor rase po divjem polju.«
»Samó ob travi? Ni mogoče!«
»Ni mogoče! Pravičniku ni nič nemogoče! In ali nisi čital v svetih knjigah, da se je kralj Nebukadnecar nekaj let pasel ob sami travi? Bil je velik grešnik in ni veroval v pravega Boga. In pravičnik pred Gospodom bodi slabši od kralja Nebukadnecarja? Zatrjujem ti na večno življenje, da živi oče Krišpin ob travi, kakor jo rode pusta polja!«
»Kaj je pregrešil, da se pokorí takó strogo?«
»To mu je vprav neprecenljiva zasluga, da ni pregrešil ničesar! Čudi se mu, zakaj oče Krišpin je napopolnejši sad, kar so jih obrodile svete knjige blaženega Antona od Kala!«
»Kakó to?«
»Popolnoma umevno! Blaženi mož se je vglobil z vso dušo v sveto berilo, in dodelila se mu je izredna milost, da je spoznal pravega duha, s katerim je pisal blaženi Anton. Spoznal je, da sta človeštvu vir pregrehe govorica in želodec. Odpovedal se je obema, izrekel sveto obljubo, da ne izpregovori odslej nobene besedice in da si izbere zeleno travo v edino hrano želodcu svojemu. In ta obet izvršuje že mnogo, mnogo let! Kar je bilo dodeljeno kralju Nebukadnecarju, se ni moglo odreči pravičnemu častilcu blaženega Antona od Kala! Čudi se stoletju, v katerem živimo!«
»Vedno tedaj molči?«
»Neprestano, in svoj želodec si krmi samó z zelenimi bilkami. Ali ni to sad svetih knjig, kakor ga ne pozna zgodovina? Ali se ti ne kaže tu steza, na kateri človek niti ne more srečati pregrehe? Oj, blaženi, preblaženi oče Krišpin!«
Res jame sedaj oče Krispin jesti zeleno travo, katero so na zlatem krožniku postavili predenj. Vrtil je oči in stokal kakor bolnik, ki mora uživati grenko zdravilo.
»Čudna zemlja! Čudna zemlja!«
»Sedaj dospeva k šesti célici!« izpregovori stari moj znanec. »Čudil se boš še bolj!«
»Dobri prijatelj!« mu odgovorim. »Doslej sem videl toliko popolnosti, da bi moja duša ne mogla prebiti ničesar! Ako ti je drago, kreniva dalje do patra polkovnika.«
»Škoda! V stolpu je še obilo izvrstnih spoznavalcev svete teorije. Ali željam tvojim sem pokoren hlapec!«
Tedaj si se mi zopet prikazal, večni angelj Azrael! Razširila se je kupola nad mano in pod jasnim nebom so se mi prožile pred strmečimi očmi zemlje širne ravnine, kakor tudi goličave, zakrite z večnim snegom! Na Himalaje najvišjem ledenem vrhu pa je sedèl poslanec Gospodov, okrog njega se je tajalo, in vodóvje, rešeno stoletnih spon, je drlo nizdol ter preplavljalo in podsipalo rodovite livade. Azrael pa je pritiskal ognjevito dlan na čelo, za katerim je kraljevala večna modrost, in iz njegovih silnih oči so lile solze, ki so kakor iskre švigale nizdol na ubogo zémljo. In kamor je padla solza, so se posušili vrelci zelene matere zemlje in cvetoča polja so se izpremenila v grozno puščavo! Človeštvo pa je tiste dni vzdihovalo in tožilo, da je večni Gospodar, vsemogočni Bog, poslal sušo v dežele in zatrl, kar bi bila rodila zelena ruša! ...
Toda to ni bila suša, to je bila solza angelja Azraela, ki jo je jokal zaradi zaslepljenosti zbeganega človeštva!
Krenila sva nató iz dvorane svetih spoznavalcev blažene teorije in za bosonogo stražo stopala po dolgem hodniku — kakor jih je bilo brezštevilno v mestnem ozidju — dokler nismo prisopihali pred široka vrata, kjer je zopet stal stražnik z debelo sulico v roki.
»Evo ti stanovanja patra polkovnika!« izpregovori vojak, ki je bil brez dvojbe načelnik straži, ki naju je spremljevala. »Počakajta, da pozovem, ali hoče visokočastiti prelat in polkovnih tebe, tujca, videti še danes, ali ne.«
»In kaj potem?« vprašam boječe, »ako se je odpravil prelat-polkovnik že k počitku?«
»Potem lehko spiš tukaj na tlaku do ranega jutra!« mi odgovori trdi vojak in odide v notranje prostore.
»Tukaj je torej stanovanje patra polkovnika,« prične profesor. »Blagost mu, kdor je polkovnik bosonogi telesni straži!«
»Ali se mu godi dobro?«
»Preizvrstno! Sob ima štiri in dvajset in strežnikov tudi štiri in dvajset!«
»Toda ali jih mora vzdrževati vseh štiri in dvajset?«
»Kaj še vprašaš? Dvanajst mu jih vzdržuje zadruga krojačev, dvanajst pa zadruga čevljarjev!« Tedaj je prišel načelnik straže iz stanovanja patra polkovnika. Ž njim pa sta prišla tudi dva strežnika in vsak je imel v rokah rumeno paličico, ki se jako ostro prime človeškega mesa, kadar jo zasuče spretna in močna pest. Toliko da ugledata strežniški duši ubogega učitelja z vseučilišča svetega Simplicija, že se razkoračita nad njim v lakajski svoji ošabnosti, ki je bila leta 4000. po Kr. prav takó navadna kakor v devetnajstem stoletju.
»Ti si tukaj, berač?« se zadere eden in dvigne z debelo lakajsko pestjo rumeno paličico. »Odrini!« se zadere drugi in takisto dvigne rumeno paličico. Tedaj bi morali videti modrijana s stolice svetega Simplicija! Podplate je pobiral po tlaku, prav kakor bi gorelo pod njim, in trtice, s katerimi mu je bilo ovito obuvalo, so popokale in ostale za njim, ko je hitro meril korake po temnih hodnikih! Za njim sta sopihala lakaja in ga pretepavala z rumenima paličicama, kadar sta ga dohitela. Takó so častili tiste dni pobožni strežniki učenika z vseučilišča svetega Simplicija! Od tedaj ga nisem ugledal prej, nego takrat, ko je v prevzvišenih prostorih prevzvišene stolice razkladal vnetim učencem teorijo blaženega Antona od Kala!
Meni pa je izpregovoril načelnik straži: »Pater polkovnik še ne spi. Ukazal je, da te privedo predenj. Stopaj torej!«
Šel sem z omenjenima strežnikoma v notranje sobe. Kakšen blesk, ko sem stopal po teh sobah! Zlato in srebro se je lesketalo s sten in se iskrilo tudi s preprog, ki so senčile visoka okna. Obilo dragocenih podob sem gledal v zlatih okvirih in največkrat tebe, belopolta Suzana, ko sta se ti v kopeli čudila poželjiva starca, ali pa tebe, Putifarjeva žena, ko si vsa pregrešna zavajala mladeniča iz dežele kanaánske! Vse to se je žarilo v svetlih okvirih, in ponosna telesa čarobnih žensk so vzbujala pregrešne strasti. Takó je stanoval polkovnik, katerega je vezala obljuba vednega uboštva!
Ko dospemo skoraj do zadnje sobe, mi izpregovori spremljevalec z rumeno paličico:
»Tukaj notri je pater polkovnik. Veselo je čul, da si mu odštel že šestdeset lir, in zategadelj te je hotel videti že danes. Vstopi torej, nama pa, ki sva te vodila, daj vsakemu po pet lir, ker je takó predpisano v dekretu nadškofa Vrbana in ker si denaren!«
Vzel sem iz pasu deset lir in jih odštel lakajema. Eden mi je nató odprl vrata, in vstopil sem v sobo, kjer je bival tisti večer prelat-polkovnik gologlave straže.
Slabo je bila razsvetljena soba, ki sem vanjo stopil. Ostal sem pri vratih, in le polagoma se je privadilo moje okó polmraku, ki je vladal v prostorni dvorani. Ondì pri bogato obloženi mizi sta sedeli osebi, ki se spočetka niti zmenili nista zame. V živahnem razgovoru sta bila moža, in eden — škrlat, ki je bil vanj zavit, pričal je o visokem dostojanstvu njegovem — je bil jako razburjen. Veliko ga ni bilo v obleki, bil je pritlikavec, in v dve gubé mu je lezlo neznatno telesce. Na glavi ni imel las, iz česar sem sklepal, da imam pred sabo polkovnika gologlave straže. Obvezal si je glavo z veliko ruto, kar je zopet pričalo, da ga je trgalo ali pa da so ga boleli zobje, ako jih je še kaj imel.
Polkovnik je bil tisti večer razburjen, in prav tedaj, ko sem stopil v sobo, udaril je z roko po mizi, da so zazvenele steklenice in da se je zazibalo vino v njih.
»Na mojo vero,« je kričal, »ali se je kaj takega že kdaj pripetilo polkovniku telesne straže, polkovniku, ki je osivel in ohromel v svoji službi, ki se je tolikokrat prehladil v tej službi, da ga trga po udih, prav kakor bi mu Lucifer tičal v sleherni kosti? Vprašam te, pater major — natóči mi črnega afriškega vina, ki mi ga je poslal kardinal iz Hartuma! — ali se je kakemu polkovniku že kdaj pripetilo kaj takega?«
»Nikdar ne!« odgovori hitro pater major in prav takó urno natóči črnega vina polkovniku in sebi v srebrno kupo. »V nebo vpije krivica, ki se ti godi!«
»Saj se še spominjaš,« nadaljuje polkovnik milo, »kako izvrstno ti je spekel drozge in druge ptice? Niso bile ne premehke, ne pretrde, ne ožgane, ampak rumeno zapečene, kakor da so od samega masla! Sedaj pa pomisli, kakšne so bile pečene ptice, ki smo jih morali časih jesti v škofiji! Ni bilo ne pečeno ne kuhano, kar se nam je pokladalo, nego osmojeno je bilo in ožgano, da nič takega. Na mojo vero, tega ne prebijem! Vse gorí in tli v mêni! natóči mi rumenega vina, tistega, katerega mi je poslal prošt iz Damaska! Na mojo vero, da ni vina na zemlji, bi obupal!«
»Res je takó, kakor praviš!« hiti pater major, točeč vino, »poštenemu človeku je sladka ta pijača često edina tolažba! Toda kakó se je zgodilo vse to, povej mi vendar!«
»Kako se je zgodilo?« odgovori pater polkovnik. »Vrag se je vteknil vmes, in sedaj sem siromak, da ga nimam vrstnika pod nebeškim soncem! Saj veš, da je pri mêni stara Meta — ničesar hudega ne misli, pater major! — da mi streže, da mi zavija noge v flanelo, ako me tare putika, in da mi poklada kuhana zelišča na glavo, ako me trga po nji!«
»Čul sem že, da jo imaš pri sebi, in tu in tam se je že kaj govorilo o tem.«
»Vrag vzemi vsako govorico! Saj je nimam brezplačno, saj plačujem na leto 1000 lir, da so mi jo dali iz ženskega oddelka! Prejšnje čase, ko je bila še mlada in ko tudi jaz še nisem zavijal svojih kosti v flanelo — toda, kaj, saj veš, da so bili prejšnji časi boljši od današnjih!«
»Gotovo!« pritrdi pater major in prav tožno povesi glavo, na kateri se ta hip jako sumljivo žarí veliki bakreni nos. »Res minuli časi so bili lepši in mladost je tudi lepša od starosti! Ali ne govorim resnice?«
»Seveda,« odgovori pater polkovnik, »in zato je največja krutost, ako vzamejo človeku še tisto malo, kar ima na starost! Grom in strela!«
»Huda krivica se ti godi!« pravi pater major. »Toda ali imaš kaj tiste črnine? Če se ne motim, si jo dobil s Sicilije?«
»Nimam! Do zadnje kaplje mi je pošla, toda dobra pijača je bila. Vendar pij kaj drugega, saj imaš še obilo steklenic pred sabo, ki jih niti načela nisva!«
Pater major si natóči in pije. Potem vpraša: »Povej mi, kaj se je zgodilo dalje?«
»Torej stara Meta je pri mêni in dobra duša je, kakor gotovo je uboga duša moja. Odkar je nadškof Martinus uvedel najstrožje predpise blaženega Antona od Kala — temu je sedaj pol leta — je prepovedana ženskam vsaka govorica. To ti je znano! Moja Meta že pol leta ni izpregovorila niti besedice, toda v sebi je nosila besed na milijone. Povsod so silile na dan zaklenjene te besede, pri očeh, pri ušesih, povsod. Kakó se je zvijala, kakó je vzdihala, kakó je zatezala usta, govoriti pa vendar ni smela, ako se ni hotela udeležiti smrtnega greha in ako ni hotela zapasti neusmiljeni inkviziciji proti ženski govorici! Smešno jo je bilo opazovati.«
»Haha!« se zasmeje pater major.
»Naposled se mi je pa vendar le smilila stara ženica, pater major!« »Haha!«
»Nikar ne misli zla, pater major!«
»Ne mislim, pater polkovnik, ne mislim! Starost, haha!«
»Dobro moje srce se je topilo, pater major, in dejal sem si: ‚Kaj, ko bi ji izposloval posebno privoljenje, dispenzo, da bi smela vsake tri tedne govoriti vsaj po en dan?‘ Bal sem se, da je sicer ne zadene kap in da je ne zaduší zaprta govorica, kar je vsekakor mogoče pri ženski.«
»Zakaj ji pa ne naročiš tezalnice blaženega Antona od Kala, s katero se usta ženski zamaše tolikanj spretno? Zakaj ne, pater polkovnik?«
»Vidiš, pater prijatelj,« odgovori polkovnik, »tiste stvari nimam rad v hiši, ženski preveč zakriva obraz, in ta je pri ženski vendar najlepši!«
»Haha, pater polkovnik!«
»Ne misli si ničesar hudega, pater major! Kaj bi mi ženska z zakritim obrazom? Potem se ji pa na vratu tudi napravijo rane in žulji, ako bi predolgo nosila tezalnico blaženega Antona od Kala! In lep bel vrat, pater major, to je tudi lepa stvar!«
»Pater polkovnik, popolnoma tvojega mnenja sem!«
»No, vidiš! Kaj sem hotel drugega! Prosil sem dispenze in ponudil nadškofovi blagajni pet sto lir! Ali vse to se dôbi težko, saj veš, kakšni so gospodje na dvorcu! Vsak bi rad kaj dobil; ako mu ne daš, se ti upira, da ne opraviš ničesar!«
»Res je takó!« zagodrnja pater major. »Njega milost, nadškof Martinus, tiči preveč v rokah mladih ljudi in ti počenjajo ž njim, kar hočejo!«
»To ti je prvi ljubljenec,« odgovori zatem pater polkovnik, »tisti stolni nadvikarij Gregorij! Ta nam nadškofuje. In na Boga in sveto Trojico, razmerje je to, da bi ga morali naznaniti v Timbuktu, sicer zagazimo s to provincijo, da kar iz blata ne bomo mogli! V Timbuktu, pravim! Ali prav govorim, pater major?«
»Tudi jaz pravim, v Timbuktu!« pritrdi major. »Ali kaj hočeš? Kje dôbiš človeka, ki naj bi odprl usta? Ali jih odpreš ti, pater polkovnik? Predno se zaveš, tičiš v pesteh sveti komisiji za ohranjenje nadškofove časti in niti dvakrat ne treneš z očmi, že ti vzamejo škrlat in te obsodijo na delo v Saharo, da boš vozil pesek in požiral prah do zadnjega dne življenja svojega. Zini torej, ako se ti ljubi! Jaz molčim in kadar srečam nadvikarija Gregorija, tedaj sem mu najslajši in najboljši prijatelj.«
»Saj to je!« vzdihne pater polkovnik. »In dobro sem vedel, da Meti svoji — ne misli ničesar pregrešnega, pater major! — ne dôbim dispenze, če mi ne pomore stolni nadvikarij Gregorij. Naročil sem torej svojemu kuharju Andreju, naj pripravi, kar je dobrega pod milim nebom, in skuha, speče in ocvre, kar prihaja na mizo pri največjih pojedinah. »In kuhar Andrej?«
»Kos je bil nalogi svoji! Dva dni je klal in skubel, kuhal in pekel, drl in cvrl! Tretji dan smo povabili stolnega nadvikarija Gregorija in mu obložili mizo z jedili, kakršnih ne dôbivaš niti pri nadškofu in njega pojedinah! Prišel je in zadovoljnega obraza začul prošnjo mojo, da bi smela moja Meta vsake tri tedne po en dan govoriti in da bi se gledé na izredno razmerje odvezala zapovedi blaženega Antona od Kala, s katero je ženski v večni modrosti prepovedana sleherna govorica!«
»No, in potem?«
»Potem je sédel stolni nadvikarij Gregorij za mojo mizo in jedel kar pol dne in pil do pozne noči. Prehvaliti ni mogel kuharja in me izpraševal, odkod sem pridobil ta biser kuhinji svoji! Vse je hvalil, vse mu je dišalo! Prevzele pa so me vinske moči in v oslabelosti svoji sem združil s hvalo nadvikarijevo tudi svojo hvalo. Jedla in pila sva in neprestano hvalila in povzdigovala do neba kuharja Andreja, ki nama je pripravil izvrstno kosilo. Kakor rečeno, v pozni noči sva se ločila. Obema so vreli možgani, noge pa so nama bile trde, kakor je trda zemlja, ako jo pokriva dolgi zimski led!«
»In ali si dobil dispenzo, pater polkovnik?«
»Dispenzo res,« odgovori polkovnik žalostno, »in sedaj se bojim vsake tri tedne tistega dne, ko je dopuščeno govorjenje stari moji Meti! Če imaš ženišče v hiši, pater major, takih dispenz ne prosi! Laže in mirneje boš spal!«
»Haha, pater polkovnik!«
»No, toda dispenza še ni bila najslabše! Ž njo sem prejel še drugo debelo zapečateno pismo iz nadškofijske pisarne. Ko odtrgam pečat in preberem glavo: ‚Nos Martinus, apostolicae sedis gratia‘ itd., sem mênil, da omedlim in da se mi razklenejo vezi življenja mojega. Kaj sem čital?«
»Kaj si čital?«
»Tole: Naš milostivi nadškof je sklenil, da se mi vzame kuhar Andrej, ker božjemu hlapcu in polkovniku gologlave straže ni dopuščeno, da sta mu miza in skleda prva skrb. In vzeli so mi ga, pater major, in sedaj cvre in peče v škofovi kuhinji, kakor je prej cvrl in pekel pri mêni. No, pa tega mi ni storil archiepiscopus, to vse mi je nadrobil archivicarius Gregorij, ki se vsak dan pase pri škofovi mizi! Da ga dôbim v pest, mi amice, mu zabelim pregrešno dušo, da se bo za vedno spominjal trenutka, ko mi je ukradel kuharja Andreja!«
»Pomiri se, pater polkovnik! Kaj ti hasne, ako mu potareš nekaj kosti v tolstem telesu? takoj boš v pesteh sacri officii defendendae dignitatis sacerdotum in potem se le takoj poslovi od vseh kuharjev in vseh dobrih jedi, kar jih je gospod Bog ustvaril vernikom svojim v slast in veselje! Ali ni vse takó, kakor sem govoril?«
»Vse, prijatelj major! In za Boga, to mi peče in stiska trpečo dušo, da temu nadvikariju ničesar ne morem, akotudi sem načelnik gologlavi telesni straži in edini potomec starega plemenitega rodu, ki je cvetel že v časih, ko so plavolasi Germani gospodovali po teh pokrajinah. Kje je bil tedaj še ta nezreli mlečnik, naš vikarij Gregorij? Na mojo vero! To mi gréni življenje, da ne jem in ne spim, kakor bi moral jesti in spati poveljnik gologlavemu polku. Grom in strela, vrag vzemi to življenje, in če hoče, tudi nadvikarija Gregorija!«
Ves razkačen udari s pestjo ob mizo, da se vse potrese na nji.
»Kdo ti sedaj kuha, pater polkovnik?« vpraša major rahlo.
»Kdo mi kuha?« Poter polkovnik iznova udari ob mizo, da se prevrne nekaj kup na nji ter curkoma lije črno vino od nje. V svojo nesrečo pa je prelat-polkovnik tistega dne čisto pozabil, da mu velja v hiši dispenza in da so ravnokar minili trije tedni, odkar je stara Meta izpregovorila zadnjo besedo. Neizrečno je razsrjen pater polkovnik, ko se v steni odpro prikrita vrata in se v njih okviru prikaže gospodinja, stara Meta. Priznati sem moral, da ta srčna ženska — ki tisti večer vpričo obeh gologlavih vojakov ni kazala niti najmanjšega strahu — ni bila še pretirano stara. Orjaška je bila in krepka in v potezah svetlega obraza ji je kraljevala nekaka silna odločnost. Torej sem takoj spoznal, da se patru obristu ne godi predobro, če ga v trenutku prepira navdadó nje moči. Ne trdim, da je bila tedaj prevestno napravljena, temveč vse na nji je pričalo, da je ravnokar vstala z mehke postelje. Tem bolj pa je bila oborožila svojega ognjevitega duha. Bliski so ji šinjali iz očí in od srda se je tresla ta izvrstna gospodinja. Toliko da se je prikazala pri vratih, že je omahnila pest, s katero je polkovnik tolkel po mizi, in vsa njegova osebica je še bolj zlezla v gubé. Tudi patru majorju ni bilo nič kaj dobro pri srcu in kalne poglede je obračal po steni, kjer mu je visela vitka sablja. V duhu pa je premišljal, kakó bi prišel hitro do orožja, da bi se kar najurneje izgubil pri vratih. Stara Meta je v tem brez groze in strahu pristopila k mizi, kjer sta pila gologlava starca. Sedaj je pa ona udarila ob mizo, da se niso pretresle samó kupe, temveč da sta se pretresla tudi patra častnika, in sicer ne malo!
»Metka!« zaječi pater polkovnik od strahu.
»Sestra v Gospodu!« prosi pater major. »Ne srdi se preveč! Saj ga nisva pila čez mero!« Temno ju gleda nekaj časa prav kakor jastreb, če ugleda pod sabo golobico, ki mu ne more več unesti življenja. Molčí nekaj časa, bržkone iščoč primernih izrazov. Ti so se ji brez dvojbe ponujali toli obilo, da ni znala, po katerem bi segla najprej. Potem pa so valovi nje duše predrli vse zatvornice, in voda je udarila čez vse bregove!
»Torej takó!« je pričela Meta z mogočno zvenečim glasom, »takó se živi v moji hiši! Tukaj se pije in lije, prav kakor bi sodci ne imeli dna! Lepa je ta! Ali sem jaz zadnja v hiši, ali sem manj nego tale pater major, ki si je s tvojim vinom okóval nos, da se mu sveti kakor bakren lonec? Seveda, zate mora vse biti! Ako naj se napase tvoja oseba, potem se ti ne smili nič! Saj ne smé govoriti! Saj mora molčati! Takó se tolažiš! Ako si pa stara Meta poželi novega predpasnika, ali neznatne svilnate rutice, tačas je vse predrago, takrat je prazna mošnja in zadnja lira je izginila iz predalca! Taka grdoba si ti! In kadar mi je zavezan jezik, da ne smem izpregovoriti pametne besedice, ali si prišel že kdaj in izpregovoril: Metka, izpij kupo vina, saj ga je obilo v kleti in potrebna si ga tudi? Nikdar nisi prišel!«
»Pod smrtnim grehom ti je vendar prepovedano piti vino, ker si ženska!« zastoče prelat-polkovnik v silni stiski.
»Pod smrtnim grehom!« se zasmeje Meta porogljivo.
»Kaj se nam pripoveduje z lece o zapovedi svetega Janeza XCIX.? Ali ne govori dekret: ‚Ker se rabi vino pri svetih mašah božjih,‘ govori duh blaženega Antona od Kala, ‚naj ga odslej pijo samó mašniki božji!‘ Ni li zakon jasen? Odgovôri sedaj, bilka plešasta!«
»Lepo te prosim, molči, Metka!«
»Kaj bi molčala! Ali nisem v svoji hiši? Ali te nisem čakala in potrpela, kolikor le more trpeti ženska? Pod smrtnim grehom! Poslušajte, ljudje krščanski! Ti si pa takšen, da se bojiš smrtnega greha! Seveda!«
»Milo te prosim, molči, Metka! Saj nisva samá!«
»Meni nič do tega! Presvetlemu nadškofu potožim, ali pa nadvikariju Gregoriju, da zve ves svet, koliko pregrehe tičí v tvoji usnjati koži! Sedaj pojdimo spat, to je navada v moji hiši! Ravnajta se po tem oba! In ti, bakreni nos, glej, da izgineš! Že me srbé vsi prsti, da bi ti pomlatila obraz!«
Že je dvignila pest, ali tedaj je bil pater kakor sapa pri svoji sablji. Niti opasal je ni v sobi, takó ročno je izginil pri vratih. Pater polkovnik pa je vil roke in vzklikal: »Oj, ti nesrečna dispenza! Ti preklicana dispenza!«
Meto je s tem vzklikom razdražil še huje. »Tebi bi bilo po volji, da bi morala vedno molčati kakor miš v luknji pod zidom! Toda nič ne bo! Ali sem morda edino zato na svetu, da ti zavijam ude v flanelo? Kaj še! Povem ti, potrpežljivost moja je prikipela do vrha, in nič več ne boš pometal z mano! Teh požeruhov nečem v hišo, da veš! Ravnàj se po tem! To je zadnja moja beseda! Ako ne, ti zapojem drugo pesem, ti suha dlaka ti! Sedaj se poberi spat! Toda le urno!«
»Že grem, Metka! Že grem!« hiti prelat-polkovnik.
Zdajci ugleda nje razljučeno okó mêne, ki sem doslej ponižno stal v sómraku pri vratih. V novem življenju mojem je bila to prva ženska, s katero sem imel opravila. Toda kruto me je sprejela.
»Kaj,« je kričala, »tukaj tičí še drugi pojeduh? In opit je že do grla? No, tebi pa odprem vrata drugače!«
Že je iztezala pesti proti mêni in oči so mi bile v nevarnosti, da mi jih izpraska. Tedaj mi je rešitelj Azrael razširil dušno obzorje, da se mi je še bolj razjasnilo hišno razmerje patra polkovnika.
»Sestra Meta,« ji šepnem na uho, »pomiri se in bodi oprezna! Strežnik Peter je ravnokar prišel iz tvoje sobe, ali rumeno svojo paličico, znak službe svoje, je pozabil v nji.« Omahnila ji je pest in siknile so Meti izmed zob besede: »Da bi vzelo peklo tega tepca!« Komaj čuti prelat-polkovnik, da se polega nevihta v srcu zveste gospodinje, že se mu vzbudi vojaški pogum.
»Res! Kdo je to?«
Rekša skoči k mêni. »Kaj delaš tukaj? Kdo te je poklical?«
»Tujec sem!« odgovorim.
»Tiho! Dokler govorim jaz, mora vsakdo molčati v hiši moji!«
Stara Meta se je v tem izmuznila iz sobe, in ravno zategadelj je kričal pater polkovnik takó hrabro name.
»Govôri torej, če te vprašam!« se zadere iznova. »Meniš li, da me boš smešil v moji hiši? Kdo si?«
»Tujec, ki hoče v mesto!«
»Tujec! V mesto hočeš! Spominjam se. Na ime Porodnice božje! Sedaj se pa ne spominjam, ali sem poslal kurirja na sveto komisijo! Jezus! Če sem morda pozabil! Več sva pila s tem bakrenim vragom, nego morem prebiti!«
V sobo stopi strežnik Peter. Zopet ima rumeno paličico v rokah in z mirnim glasom naznani gospodu svojemu:
»Sveta komisija je prišla!«
»Torej nisem pozabil,« razveseli se polkovnik, »torej sem vendarle poslal kurirja! Moja glava pač misli na vse! Kje je zbrana sveta komisija?«
»V modri sobi!«
»Peli tujca vanjo. Sveti komisiji pa naznani, da sem bolan in da se zato ne morem udeležiti seje. Ako se sklene, tujec tudi lehko prenočí pri mêni! Sob imam obilo! Tudi to poroči sveti komisiji!«
Nato se pater polkovnik obrne k mêni: »Koliko si že plačal zame, tujec?« »Šestdeset lir!«
»Plačaj jih še šestdeset, ker si nastavljal ušesa po mojih sobanah in po kotih, kamor si se vrinil nepoznan!«
Vzamem iz pasu šestdeset lir, da jih odštejem patru polkovniku. Mislil je že, da je njegov ta denar, kar se zopet odpro prikrita vratca, in stara gospodinja se nam iznova prikaže iz svoje spalnice.
»To je pa moje,« izpregovori jako odločno. »Saj ni treba, da bi vse poganjal po grlu, saj tudi lehko kaj daš za hišo! Lire so moje!«
Pograbila je denar in porogljivo pristavila: »Ti spat! Ti, Petrček, pa pelji tega tujca do svete komisije! Odrinimo!«
Takó se je tudi zgodilo. Ko stopiva s Petrom v modro sobo, je bila ondi že zbrana takó imenovana »mala komisija za preiskovanje tujcev«. Načeloval ji je stari kanonik od svetega Nikolaja, sivolas in dobrovoljen gospod. Zapisnikar je bil nadvikarij Gregorij, mlad in precèj lepo rejen gospod, kateremu se je takoj videlo, da mu jako teknejo pečene ptice, ki jih obira pri mizi škofovi. Strežnik Peter pove najprej, kar mu je naročil pater polkovnik. »Lepo! Lepo!« pravi stari kanonik. »Pa naj spi, no, pri patru polkovniku! Kaj pravite, vi otročiči?«
»Jaz pravim,« odgovorí nadvikarij, »da se ravnajmo strogo po predpisih. Popustnost se često kar najostreje kaznuje sama.«
»Tudi moje mnenje!« pritrdi svetega Florijana cerkovnik in tretji član male komisije. »Kako bi sodil o nas blagi nadškof, ako smo popustljivi proti tujcu, ki je morda krivoverec ali še kaj hujšega!«
»Obraz njegov ne kaže tega,« se brani kanonik. »Obilo greha ta človeček še ni storil na svetu!«
»Obraz, oče kanonik? Mêni pa ravno ta obraz ni po volji! Gotovo se ne motim, če trdim, da se je ta človek že mnogo šalil s služabniki božjimi!«
Nadvikariju Gregoriju pritegne tudi cerkovnik in še dostavi: »Poglejmo le njega dolge lase! Krščanski človek se striže in brije! Ravnajmo se po predpisih blaženega Antona od Kala!« »Pa se ravnajta po njih, sitneža!« zagodrnja kanonik. »Sveta komisija za izpraševanje tujcev je itak sklicana za jutri; v eni noči mu podgane in miši ne oglodajo kosti! Tajnik Gregorij, sestavi zapisnik in popiši tujca! Ti, cerkovnik, pa imej pripravljen pečatni vosek in pečat male komisije! Ta čas lehko nekoliko podremljem.«
Načelnik male komisije précej zaspi. Vendar tem marnejši je nadvikarij tajnik. Sestavi obširni zapisnik in mojo osebo vestno popiše do zadnjega lasu. Zmeril je, kakó dolge so mi roke in noge; končno sem moral stopiti še na tehtnico, da se je uradno določila teža mojega telesa. Ko se je vse to lepo zabeležilo in po komisiji zakonito podpisalo, so me tirali v nekako ječo, ki so jo imeli za takšne namene pripravljeno v mestnem ozidju. Na golih deskah sem moral prebiti prvo svojo noč na zemlji; miši in podgane so mi bile družice, in voda, ki je neprestano kapala od stropa, me je premočila do ranega jutra malone do kože. Težke železne duri so trikrat zaklenili za menoj, in da bi se ne mogla pripetiti zamena, je pritisnila nanje mala komisija petkrat svoj pečat in prednje postavila dvojno stražo, ki je vso noč čula pred ječo. Takó oprezno in modro so leta 4000. po Kr. r. ravnali s tujcem, ki je hotel v belo našo Ljubljano!
Drugo jutro me je vzbudilo na trdih deskah. Vse kosti so me bolele, in glad me je davil. V ječi sem tičal, in najmanjše jedi mi ni pripravila dobrotna roka. Tudi posode z vodó ni bilo, kakeršne so bile pred 2000 leti v najslabšem zaporu. Ko se spustim s plesnjivih desak na ilnata tla, razprši se tolpa podgan v vse kote; pod stopali pa mi malone zapluska, toliko je vode po zemlji. Poskušam močna železna vrata, ali bi se ne dala odpreti; toda brezuspešno; zakličem, da bi privabil morda stražnika; razlega se sicer glas po hodnikih, ne prikličem pa žive duše! Obrnem se na drugo stran, kjer v temnem kotu opazim na pol skrita vratca. Močnó se začudim, ko vidim, da niso zaprta; brez vsake težave jih odprem in stopim na nekakšno dvorišče. Po kamenitem tlaku je poganjala redka trava, in pajek je od stene do stene napredel umazano mrežo svojo. Visoko tam gori se je kazalo nekoliko modrega neba; iz tega se je videlo, da je to zapuščeno dvorišče še v mestnem ozidji, čegar strmo zidovje gaje obkrožalo. Krenem po tlaku dalje; povsod jednaka zapuščenost in samóta! Dospem do kraja, kjer mi visok železen paž zapre daljši pot. ónikraj paža se razgrinja širen vrt s pisanimi gredicami in belo posutimi stezami. Bila je jesen, ali vender je po tem kraji kalilo marsikatero cvetje. Zadaj se je dvigala s svojimi stebri in stolpiči mogočna in krasna palača na nji pa se je vse lesketalo od zlata, kakor bi gledal tempelj, katerega je nekdaj kralj Salomon sezidal Gospodu na čast. Ko še gledam čarobno krajino pred sabo, zapojo zvonovi z visokih stolpov, da mi zašumi v duši, kakor nekdaj, ko mi je pel še Sv. Vida zvon; solnce se mi je prikazalo izza ozidja, da je bilo takoj vse svetlo, in rahla sapa je zavela, da se je zazibalo stotero cvetje, da se je gibalo tudi vejevje, in da je ž njega padalo zlato sadje v zeleno travo. Komu se je priklanjalo cvetje? Tedaj je stopila izza zelenega grmičja deklica, cvetoča in krasna, da je pred njo hipoma otrpnila in onemogla lepota prirodna. Ali naj jo primerjam vitki jelki, kipeči s trde skale proti nočnemu nebu, s katerega se ji naproti lesketa večna zvezda; ali naj jo primerjam plahi srni, ki ob robu tem nega gozda z velikim svojim očesom opazuje rodovito polje, kamor si ne upa? Ali naj jo primerjam gazeli, katero je levje rjovenje prebudilo iz kratkega počitka, da od brezmejnega strahu otrpne, kakor bi že čutila v sebi ostre zobe orjaka-krvoloka? Bila je kakor jelka, in kakor plaha srna je obstala na belem poti; nje veliko okó se je uprlo vame, da se mi je pretreslo srce, in da se je v tistem trenutku v to ubogo, toliko da ustvarjeno srce naselila ljubezen z vso pozemeljsko srečo in nesrečo svojo. Stopila je bliže, in nje obličje se je kopalo v jutranji zori, ko me je tiho povprašala: »Ti si tujec, katerega so zaprli včeraj?«
»Da, prav tisti!«
»Moj Bog, kakó si mlad! Ali si res krivoverec, kakor pripoveduje nad vikanj Gregorij?«
»Poglej na okrog! Bog se nam kaže povsod; kakó bi bilo mo goče, da bi ga ne spoznali?«
»Torej veruješ v pravega Boga?«
»Verujem!«
»In v Kristusa, Odrešenika našega?«
»Verujem!«
»In v čisto Devico, katera ga je porodila grešnemu svetu?«
»Verujem!« Razjasnil se ji je obraz, in radostno je izpregovorila: »Sedaj vem, da te ne sežgo na grmadi, in da mi je dovoljeno govoriti s tabo. Ali te smem vprašati še kaj?«
»Vprašaj!«
»Odkod prihajaš?«
»Z visokega severa, kjer kali le malo cvetja in kjer je zemlja malone vse leto zavita v sneg.«
»Česa iščeš pri nas?«
»Spoznati hočem kraje in rodove.« Molčala je nekaj časa, potem pa živahno vprašala:
»Ali si bil že na naboru, in ali so te potrdili za zakon? Ali si pústil doma ženo, v cerkvi s tabo poročeno?«
»Nikogar nisem pústil na domu, in nikdo ni točil solza, ko sem odhajal v tuji svet.«
»Torej šele prideš k naboru?«
»V krajih, ki so me porodili, ne poznajo takih naborov.«
»Ženiti in možiti se vam je tedaj sploh prepovedano?«
»Nikakor ne!«
»Moj Bog, kakó pa se ženite in možite? Kje si dôbiš zakonsko ženo, če ne pri naboru?«
»Ako se dva poročita na visokem severu, združila ju je ljubezen.«
»Ljubezen! Kaj je to?«
»Z besedo se ne da povedati. Kakor se posuje spomladi zeleni travnik s pisanim cvetjem, da ne vemo, od kod, takó pride ljubezen v srca naša. Pride sama hipoma, kakor strela, ki udari iz črnega oblaka!«
»Ostane li potem vedno cvetoča ta vaša ljubezen? In če zvene, če se potem posuši?«
»Prava ljubezen vedno zeleni in dan za dnevom poganja nove cvetove!«
»Ni li greh takšna ljubezen?«
»Je li greh, ako cvete vrt pred tabo? In greh naj bi bilo, če se ti razcvete srce? Cvetje, jedno in drugo, ustvarja večni Bog, kije ustvaril človeka, da je deležen sreče.« Obrnila se je od mêne in se zagledala v krajino pred sabo. Belo roko si je položila na zamišljeno čelo, in dolgo časa je premišljala. »Mislim in mislim«, izpregovorila je končno, »in vender ne morem ugeniti, kakšna je ta vaša ljubezen! Morda je sreča, morda nesreča. Sam Bog to ve!«
Nató dostavi: »Visoko je že priplulo solnce! Brat me čaka, in napočil je trenutek, da odidem. Bog bodi s tabo, tujec!« Hotela je oditi. »Pri nas na severu«, izpregovoril sem, »ne poslavljata se takó hladno pravovernika, ako sta se slučajno srečala na poti življenja.« Prihitela je nazaj. »Evo ti roke«, rekla je sramežljivo, »in v molitvi svoji se te bodem spominjala!« Vidno se je pretresla, ko sem se doteknil nje roke, in do las se ji je zardel rožnati obrazek.
»Pregrešno je«, zaihtela je, »če podaja ženska roko moškemu, ki ni bil izbran zanjo na naboru!«
»V ta greh ne verujem«, odgovorim srčno. »Pri vas tega ne štejejo v greh?«
»Gotovo ne, in pravoverniki se poslavljajo po vzgledu Kristusovem.«
»Kakšen je ta vzgled?«
»Poljubljal je celo sovražnike svoje, in pravoverniki naj bi se ne poslavljali s poljubom?«
»S poljubom?« Skočila je od ograje, prav kakor da jo je pičil gad v beli prst. »S poljubom se poslavljate?« rekla je tiho. »Takó je navada naša, in božji svečeniki jo odobrujejo. Odrešenik naš je poljubil celo izdajalca svojega!«
»Pri nas pa je prepovedano!« Srčno odide po peščenem poti. Že sem mênil, da me zapusti. Obstala je in se ozrla po vrtu. Potem pa je obrnila zorno lice proti mêni, in nje okó me je obsevalo dolgo dolgo. nató je bila bliskoma pri ograji, in toliko da je culo uhó nje plašne besede: »Posloviva se po vaši navadi!« Že je pritiskala svoje lice k mrzlemu železju, in na to lice, volno kakor ličece dozoreli breskvi, pritisnil sem usta in učakal prvi srečni trenutek na stari materi zemlji. Ona pa je zbežala po zelenih tratinah, kakor vitka gazela. Azrael, varuj jo in ohrani jo mêni, da mi vsaj jedna kaplja osladi grénko trpljenje zopetnega življenja! Zrl sem za njo, ko je čimdalje bolj izginjala med zelenjem. Časih je postala in se ozrla po mêni. Potem pa se je skrila za drevjem, prav kakor boginja, katera se mi je le za trenutek prikazala izmed temnih oblakov.
»Kdo je bila?« vzdihnil sem k Azraelu, da bi mi razkril temo, ali angeljj Gospodov ni hotel uslišati vzdihanja mojega. Vrnil sem se v zapor. Potrte so bile moči mojega duha, in čutil sem prvo nesrečo. Leno je lezel čas, in kaplje, od stropa padajoče, in živali, po blatnih tleh švigajoče, vzbujale so še večjo žalost v osameli duši moji. Pol dneva je minulo, ko je šele zarožljal ključ v vratih. Vstopil je strežnik z rmeno paličico in mi naznanil, da me kliče prédse pater polkovnik. Stopivši v vežico, čul sem polkovnika, ko je ravno izpregovoril patru majorju: »Imeti mora veljavnega zagovornika. Ravnokar sem dobil dekret, da se mu izpit odpušča, in da se mu brez ovire dovoljuje stopiti v mesto. Kaj praviš ti, amice?«
»Kaj naj rečem?« zagodrnja pater major. »Bolje bi bilo, da so ga sežgali ali živega zakopali v zemljo! Po takih tujcih prihaja pohujšanje v mesto, prej ali pozneje! Poslušaj me, pater polkovnik, prej ali pozneje!«
»Dobro govoriš, amice! Saj vedno pravim, da je nadškof Martinus premehak; hodi le po srednjem poti, iri ta je dandanes najslabši. Ko bi še živel Jacobus LVII, bil bi drugače podkuril temu tujcu! Drugače, mi Herclel«
»Sedaj se mu vrne tudi konj s prtljago«, zastoče pater major. »In mêni bi bil to takó pripraven konjiček!«
»Ne morem ti pomagati, amice!« odgovori pater polkovnik, »evo ti dekreta; leta ti jemlje vsako nadejo!«
Poklical je stražnika v sobo in mu izročil dekret, s katerim me je nadškof Martinus spričo pastirske svoje oblasti oprostil stopiti pred sveto komisijo za izpraševanje tujcev in mi dodelil milost, da sem smel iti brez ovire v njega stolno mesto. Strežnik me je vodil nató po različnih temnih hodnikih, dokler nisva dospela do visokega portala, skozi katerega mi je vabno zasijal krasni jesenski dan. »Semkaj te moram postaviti po ukazu patra polkovnika«, z pregovori rmeni stražnik; »za ta pot mi znaša pristojbina pet lir. Plačaj!« Plačam mu in ga odpravim. Stopim na solnce. Bil sem na majhnem trgu tik mestnega ozidja. Pred mano na levo in desno stran so se razprostirale mestne hiše in brezštevilne cerkve s stolpi. Ozke ulice so se pričenjale kakih dvajset korakov od mêne in držale v središče mesta. Hiše so bile zidane v štiri in še celo v pet nadstropij; od vznožja do vrha so kazale stene samó svete podobe, svetnik je bil videti vštric svetnika, vse v kričečih barvah in izdelano po slabih umetnikih. Ko zamišljen ogledujem te umotvore, vzbudi me konjsko kopito, katero močnó udari ob tla. Obrnivši se, zapazim ob stráni svojega konjička s prtljago. Povodec pa mu je držal stari moj znanec, profesor z vseučilišča Svetega Simplicija. »Čakam te že dolgo uro«, ogovori me ponižno, »žival je nestrpljiva in vročekrvna; neprestano bije s kopiti ob zémljo!«
»Ali ne poučuješ na vseučilišči?« vprašam osupel. »Dali so mi dopust. Oznanilo se je po mestu, da si išče tujec strežnika. takoj sem hitel v škofijo in se ponudil za ta posel. Ponudili so se še drugi, končno pa so vender mêni podelili službo pri tebi, sosebno zató, ker sva že stara znanca. Službo imam, in naš rector magnificus se kar peni od jeze.«
»Kakó to?«
»Ker bi bil sam rad dobil strežniško to službo.«
»Pojdiva v mesto!« izpregovorim nató. »Prav rad te vzprejmem v službo. Kam naj kreneva najprej?«
»Najprej morava k slavni policiji!«
»Kaj vraga«, začudim se, »policijo imate tudi?«
»Gotovo! Stari in slavni pisatelji so v imenitnih svojih delih dokazali, da je več tisoč let stara ta institucija, in da so mogle brez nje prebivati samó barbarske države. Naša policija pa je tudi izvrstno urejena, in ko je papeževo brodovje leta 1989. zasedlo države na južnoafriškem nosu, uvedla se je ondu policija po našem vzoru«.
»Čudno! Čudno!«
»Prepričal se bodeš sam o vsem! Odriniva sedaj, in ako želiš kaj pouka, bodi ti moja učenost verna in poslužna strežnica!«
»Hvala ti iskrena! Spominjati se hočem prijaznosti tvoje!« Napotiva se v omenjene ozke ulice. Pozornost so mi vzbujale podobe po zidovih. Kakor smo nekdaj slikali svetega Florijana z golido pod ostrešja, takó se je kazal malone nad vsakimi vrati droben svetniček, držeč na vrvici majhnega psa. »Kdo je sveti mož s psičkom?« vprašam svojega strežnika. »Svetnik še ni,« odgovori mi, »vender mênim, da bode skoro. »Blažencem ga je uvrstil že nadškof Jacobus VII.«
»Kakó je ime blaženemu možu?«
»Blaženi Anton od Kala je to; v tej provinciji ga prištevamo cerkvenim učenikom, ker je spisal obilo svetih in učenih knjig.«
»Čemu vodi s sabo psička?«
»Takoj ti razjasnim! Ko je živel omenjeni sveti mož, napadali so ga brezverci od severa in juga in zasmehovali so njega in svetost njegovo. Gori v mestu na severu mu je živel najhujši nasprotnik — svete knjige nam gotovo dokazujejo, da ga je obsedel satan že pri rojstvu — in s pomočjó tega satana je spisal mnogo hudobnih knjig ter takó sejal ljuljiko med pšenico, katera se je vsipala iz rok blaženega Antona od Kala na njivo Gospodovo. Boj je bil resnice z lažjo. Ze je omagovala resnica, ki se kaže v ponižni nagoti svoji, in že je zmagovala laž, ki se kaže v bliščečem, pregrešnem lišpu. Blaženi Anton se pdsti nató petnajst dnij, šestnajsti dan pa gré na Sveto Goro, dvigne roke proti severnemu mestu in prosi prekletstva z neba na sovražnika svojega. In glej, zgodi se čudo! Prvo čudo blaženega Antona od Kala! Ponižan je bil satan, in njegov služabnik v severnem mestu je izgubil v tisti uri, ko je sveti mož na Sveti Gori dvigal koščene roke proti oblakom, dar jezika, in namesto tega daru mu je ostalo jedino lajanje, kakor ga čujemo pri svojih psih.«
»Ali je to čudo blaženega Antona od Kala dokazano?«
»Nedvojbeno!«
»Hm! Dobro torej! Zato ima psička pri sebi?«
»Prav zato. Imeniten pomočnik je pri pasjih boleznih, kar je sosebno v našem mestu velikega pomena, ker je toliko psov. Glej, — tukaj je policijsko poslopje!« Obstala sva pred prostornim zidovjem, v katerem je tiste dni gospodovala policija ljubljanska. »Najprej se nama je oglasiti pri patru gvardijanu, da nama da svoj visum.«
»Pri patru gvardijanu?« začudim se. »Da, pri patru gvardijanu. Naša policija je izročena že tristo let očetom kapucinom, ki izvršujejo svoj posel na veliko zadovoljstvo premilostivega nadškofa!« t »Kako je to mogoče?«
»Prav lahko! S takšno policijo je pomagano državi in pomagano tudi redovnikom kapucinom. Kdor zagazi slavni policiji v pravično pest, plačati mora določeno pristojbino, ako je količkaj denaren. Po tem poti ima država brezplačno policijo — pomisli, koliko denarja se je potrosilo prej v surovih časih! — očetje kapucini, ki zidajo sedaj že deseto cerkev, pa imajo redne in stalne letne dohodke.«
»Za Boga, modra naredba! Razjasni mi še, s kakšnimi posli se sdsebno bavi vaša policija?«
»Različni so ti posli in težavni. Največ opravka dajo grešniki, ki so se pri jzpovedi očistili grehov svojih.«
»Tega ne umejem. Kaj je slavni policiji do izpovedanih grešnikov?«
»Pozna se ti, da nisi čital knjig blaženega Antona od Kala! Večna previdnost ti je zaklenila ta vir modrosti, in sedaj begaš v temi. Poslušaj! Do tistih dob, ko je zavladal nadškof Jacobus LVII., bila je izpoved strogo cerkvena ustanova. Izpovednik je odpuščal grehe in pokoro je nakladal grešnikom. Ali seje pa naložena pokora opravljala, ali ne, kdo ve! Kaj pa piše blaženi Antonius? Država ima vso moč v rokah, in nje dolžnost je, s to močjó zabraniti, da se ne dela greh in da grešnika dohiti tudi upravičena kazen. To je načelo blaženega Antona od Kala. In ali morda ni utemeljeno v prirodi in božjih zakonih?«
»Utemeljeno je! Toda kakó se uporablja v vsakdanjem življenji?«
»Precej ko je nastopil nadškof Jacobus LVII. slavno svojo vlado, združil je z izpovednico železno pest posvetne vladne moči. Kdor se izpove grehov, njemu naloži brême cerkvene pokore ali naloži se mu tudi brême posvetne pokore. In to brême je težje od prvega!«
»Kakšno je?«
»Zdajci ti povem. Kdor je izpovedan, temu izroči izpovednik bel listič, kjer je zapisano število palic, katere mu našteje posvetno oblastvo v pokoro izpovedanih grehov!« v »Število palic! Je li prav culo moje uho?«
»Resnično, število palic! Kaj bi bila naša država brez palice! Blagonosno to orodje je steber, da, glavni steber javnemu življenju našemu.«
»Razloži mi še, kakó nadzira posvetno oblastvo, da se vsakomur odšteje prisojeno število, kakor določa izpovedni listič?«
»V ta namen se je pomnožilo število fratrov-redarjev. Vsaka izpovednica ima posebnega nadzornika-redarja. Kadar pa se je vsa tolpa izpovedala, odvede jo frater v to poslopje, da se brez odloga opravi posvetna pokora.«
»Moj Bog, koliko li imate redarjev?«
»Nekaj nad dvetisoč.«
»In koliko je takih, ki dele palice, ki tepo?«
»Haha! Ti še ne poznaš izobraženosti stoletja našega! Toda pojdiva na policijsko dvorišče; ako se ne motim, to stroji delujejo prav sedaj.«
»Stroji?«
»Da, stroji! Pojdi in čudi se napredku naših razsvetljenih dob. Seveda naju puste samó na moški oddelek, ali bas ondu so največji in najlepši stroji!« Konja priveze k zidu. Potem stopiva v vežo. Tukaj se je že slišalo šumenje, kakor bi bučala sapa okrog gorskih vrhov. Vmes je pokalo prav takisto, kakor bi se na Veliki petek počasi gonila ropotulja v visokem cerkvenem zvoniku. Stopivšemu iz veže, razgrnilo se mi je prostorno dvorišče. Kakšno živahno gibanje in življenje se je gnetlo tu! Največjo pozornost so mi vzbujali stroji, razpostavljeni semtertja po dvorišči. Bili so to nekaki zaboji, iz katerih so štrlele palice, težke in debele. Ugledal sem stroj z desetimi palicami, ta je bil najmanjši; pri največjem, pravem orjaku, naštel pasem celó štirideset palic. V dveh vrstah so gledali častiti drogi iz zaboja, in če je frater-redar zasukal ročico, zavrtel se je leseni hlod v zaboji, in prva vrsta je tlesknila po klopeh, razstavljenih pred strojem. Kadar je zasukal drugič, tlesknila je druga vrsta po drugih klopeh, katerih prva vrsta ni zadela prej. Fratri-redarji so prav tedaj jako ročno razgnali izpovedance v različne oddelke. óni, ki so imeli na listkih po pet palic, združili so se v posebno tolpo in zasedli prostor pred strojem z desetimi palicami. To je bil isti stroj, pri katerem je štela vsaka vrsta po pet palic. Drugi, z desetimi palicami na listkih, postavili so se pred stroj, iz katerega je štrlelo dvajset palic v dveh vrstah. Tisti izpovedanci, katerim se je prisodilo največ palic, obkrožili so stroj s štiridesetimi palicami. Bili so to stari nespokorni grešniki, ki so jako lahkodušno opažali grozne stroje in katerim se je kazalo na lici, da jim ni veliko do tega, ali dobe deset palic več ali menj.; Vmes so bili tudi starčki, ki so že iz težka nosili svoje kosti, in slabotni otročiči, katerim se je od groze treslo šibko telesce. Ko je bilo pred stroji vse lepo razvrščeno, oglasil se je pater kapucinec, stoječ na nekaki leči — imenovali so ga patra eksekutorja — in tlesknil z rokami. Kakor strela so udarili izpovedanci med klopi, stoječe pred strojem;, vsak si je izbral svojo in legel nanjo. Otročiče in starce, o katerih je bilo pričakovati, da bodo v bolečinah izkušali sredi eksekucije zdrkniti s klopi, privezali so z jermeni nanjo. Ko so bile pri vseh strojih zasedene klopi, dvignil je pater eksekutor roko in zanosljal: »Grešiti se ne sme!«
Te besede so bile fratrom pri ročicah znamenje, da so jih pričeli vrteti. Ali so vam padale palice, prav kakor bi se prala preja pri vodi! Vmes se je culo škripanje z zobmi, ihtenje, vzdihanje in sósebno vekanje otrok, ki so se kakor belouške zvijali pod udarci. Ko se je pri prvem stroji ročica zasukala desetkrat in pri stroji orjaku štiridesetkrat, nosil je na tepenem delu telesa vsak grešnik in grešniček toliko palic, kolikor jih je bilo zapisano na belem lističi.
Stroji so se ustavili, privezane grešnike so odvezali, in vsi pretepenci so se postavili v dolgo vrsto. Frater je rožljal pred to vrsto z orjaško pušico, in vsak, ki je čutil grénke udarce, plačal je v pušico nekaj drobiža. Pater eksekutor pa je z leče svoje neprestano nosljal: »Grešiti se ne sme!«
»No!« ogovori me profesor Sv. Simplicija, »kako sodiš sedaj o javnem razmerji našem? Ali ni to vzor, kakó naj se vzajemno podpirata cerkveno in posvetno oblastvo? Ali ni to vrhunec izobraženosti?«
»Dobro! Državi s takimi napravami se moram čuditi. Toda če sem prav videl, morajo tepeni grešniki še nekaj plačati?«
»Prav si videl! Kakó naj bi se drugače živili naši bratje redarji? To je ravno modrost v modrosti te naprave.«
»Povej mi še nekaj! Opazujem in opazujem tolpo izpovedancev, a menim, da so to zgolj siromaki. Kje li so bogatini? Ali ne dobivajo tudi ti svojih palic?«
»Kaj neki misliš! Bogataši se odkupujejo, in sicer s petimi lirami za vsako palico. Prav tukaj je prvi vir dohodkov, katerih toliko potrebuje presvetli nadškof. Ali ni to modro?«
»Modro! Premodro! Tudi to mi razjasni. Ali ne zahajajo du hovniki in dušni pastirji tudi k izpovedi? In če zahajajo, kakó je ž njimi, in kakó je s palicami na belih listkih?«
»Da naši dušni pastirji greše, dasi malokdaj, o tem ni dvojbe. Zato zahajajo k izpovedi in dôbivajo bele listke. Toda, ali si že čul kdaj, da so tepli duhóvnika?«
»Nikdar ne.«
»Beli listki veljajo torej pri duhóvnikih le simboliški, ker ravno drugače veljati ne morejo!«
»Kako naj umejem to?«
»Stopaj za mano!«
Šla sva v najoddaljenejši kot dvorišča in obstala pred prostorom, ki je bil ograjen z železnim, pozlačenim pažem. Napravljena je bila od desak streha nad tem prostorom, a na spodnji stráni je bila prevlečena z žametom. Sredi prostora je stal stroj desetih palic, s svilo obvit. Palice pa so bile v pravem pomenu šibice, in da se udarec ni čutil, obvijali so jih z volno, da so padale kakor rahla sapica po onem, ki je ležal na blazinasti klopi. »Vidiš«, izpregovori profesor, »tukaj simboliški tepemo izpovedanega duhóvnika. Seveda, takrat ne sme nikdo na dvorišče, in jedini pater gvardijan opravlja svojeročno posel pri stroji. Pri nas je pravica za vsakogar ista, ali ne? Kaj takega izvestno nimate v sibirski republiki?«
»Res ne!«
»Sedaj odriniva v poslopje, sicer odide oče gvardijan na izprehod, in potem ga danes ne učakava več«.
Če gvardijan še ni šel na izprehod, zato sva hitro in lahko opravila svoj posel pri njem. Najlepši uspeh sem dosegel v tem, da mi je izročil pismeno privolitev, s katero so mi bila odprta vrata na ženski oddelek. Za vse to sem plačal samó petdeset lir, kar se mi ni videlo preveliko. Pred policijskim poslopjem odveze profesor konja pri zidu in me vpraša: »Kam gréva najprej? Obilo je znamenitostij v belem mestu, da jih v jednem dnevi ne ogledava. Ako ti je do tega, da poslušaš dober svet, kreniva najprej k pravosodni palači!«
»Dobro! Pojdiva tja!« Ko odrineva, opazim, da se je napotilo za nama pet bratov kapucinov.
»Čemu korakajo ti za nama?« vprašam spremljevalca. »Da naju nadzirajo. Takih redarjev kroži obilo po Emoni, in marsikakšen greh je že preprečila njih roka!« Ko mu ne odgovorim ničesar, dostavi ponosno: »Da, da, izvrstno naše redarstvo vtika svoj nos v vsako stvarco, in niti prah ne pade z mize, da ne bi zvedelo tega!«
»Vse se je izpremenilo!« vzdihnem sam v sebi, »samó slavna policija je ostala ista in vtika prej kot slej svoj nos v sleharno stvar!« nató se odpravimo po ozkih ulicah proti pravosodni palači. Nikjer ni videti človeškega obraza, in tudi pri oknih se ne prikaže nikdo. To vzbudi moje začudenje, katerega ne prikrivam spremljevalcu svojemu. »To je premoder ukaz nadškofa Jakopa!« — prične mi razlagati profesor. »Tukaj sva na oddelku zakoncev. Na tem oddelku pa je zopet vsakemu stanu odkazan poseben prostor. Tukaj sva ravno pri krojačih. Da ne tratijo časa pri delu, prepovedano jim je gledati skozi okna, ali pohajkovati po ulicah. Policiji naši pade v pest, kogar zasačijo redarji pri oknu ali na ulicah, če se ne more izkazati s potrebnim opravkom. Zato je redarstvu našemu toliko poslal« Ozrem se po svoji petorici. Kakor strele jim švigajo pogledi okrog oken in vrat, da bi zasačili plen.
»Kogar zalotijo, ta plača?« vprašam.
»Gotovo, in na sedalu mu zapoje palica.« Sedaj mi je bilo jasno, čemu so redarji takó strogo čuvali okna. Pokazati se ni hotel prestopnik zakona, in nadejal sem se, da odrine petorica moja praznih rok. Toda ni se zgodilo takó. Tam, kjer so ulice prav zelo tesne, odpre se okno v pritličji, in sicer prav pred nosom učitelju z vseučilišča Sv. Simplicija. Odskočil je, da ga ni zadel vatel, s katerim je nekdo zamahnil iz okna proti njemu. Pri oknu pa stoji dolg, koščen možiček, krojač od nog do glave. Z dolgim vatlom suva na mojega strežnika, ki se mnogo trudi, da se izogiblje udarcem in da na drugi stráni obdrži konja, ki se tudi plaši krojačevega kričanja. »Grdoba!« vpije junak iglar, »ali sem te vender dobil v pest? Rasejo li tunike po drevji, da jih lahko brezplačno natresaš nase? Dve liri si mi dolžan že dve leti! In jaz stradam, da sem suh kakor igla! Plačaj, sicer ti potarem vsa rebra! Prej se mi ne ganeš, dokler ne plačaš!« vse se pripravlja, da bi z okna skočil na tlak, in sluga moj trepeta praznega žepa in bledega lica ter čaka, kakó se razmota vsa ta stvar. Toda rešijo ga bratje redarji, ki zavijejo prav v tistem hipu okrog ogla, in katerih se ni nadejal ubogi krojaček.
»Dober si za tri lire!« zakriči prvi frater birič in zgrabi iglarja za vrat, da se takoj strese kakor trepetlika na gorskem rebru. »In osem palic ti odštejejo«, dostavi drugi porogljivo, »ker si se kazal brez potrebnega opravka pri oknu!«
Pošteni rokodelčič jih zaklinja na vse svetnike in na krvavo stegno blaženega Antona od Kala, da bi mu zanesli. Ali biriči tistih dob so imeli jeklena in neizprosna srca, prav takó, kakor leta 2000. po Kr. r. Raztaja se mi srce, da sežem v pas in plačam redarjem tri lire, da izpuste krojača. Temu samemu pa plačam dolg vseučiliškega profesorja, in srce mu prekipi od hvaležnosti, da kliče name vse blagoslove blaženega Antona od Kala!
Dospeli smo na kraj, kjer so se ulice razširjale v prostoren trg. Sredi tega trga je stalo znamenito poslopje, na čegar sprednji stráni je bila velikanska presna slika, v živih barvah kažoča našega Odrešenika, ko izganja z bičem prodajalce iz hiše Gospodove. »Evo ti naše pravosodne palače!« izpregovori ponosno profesor Sv. Simplicija. »Takój privežem konja k zidu, in potem si ogledava notranje prostore. Prepričan sem, da se ti napolni duša s strmenjem; izvestno mi pritrdiš, da je provincija naša v vsakem oziru najpopolnejša, kar jih ima oče papež na zemlji!«
Toliko da izreče, že tleskne z dolgo svojo osebo po zemlji, da se zakadi prah izpod njega. Takisto stori tudi ónih pet redarjev in se od silne udanosti zvija po tleh. Kaj je provzročilo to nenavadno vedenje mojega spremstva? Po trgu mimo pravosodne palače prirožlja sedaj težka, srebrno okóvana kočija, katero vleče osem tolstih dolgorepih belcev. Pred njo jaha tolpa jezdecev z dolgimi biči v roki. Jeden izmed njih švrkne ž njim proti mêni, vender me ne zadene, ker mu je jermen prekratek. Da me je zadel, razmesaril bi me bil brez dvojbe na zadetem mestu. V kočiji sami na vijoličasti blazini čepi star mož, z zlato verižico ob rami. Izpod belih las mu gleda mrtvo okó, prav kakor bi se mu nič več ne ljubilo na božji zemlji. Videl se mi je ta starec jednak levu, kateremu je starost zdrobila gladne zobe iz lačne čeljusti! Njemu ob stráni sedi v nebeški krasoti svoji moja znanka, katero je moje okó prvič ugledalo tisto jutro med cvetjem gospodskega vrta. Zdelo se mi je, da me je opazila in da se je sklonila na sedeži. Tedaj pa zavije voz v tesne ulice, da mi takoj izgine izpred očij.
»Sveti Jezus!« tarna strežnik, dviguje se iz prahu, »kaj si storil, da se nisi zgrudil, kakor smo se mi?«
»Za deset lir si dober!« veseli se frater birič. »In za izdatno število palic!« dostavi drugi. »Kdo je bil to?« vprašam radovedno. »Za Boga«, odgovori profesor, »saj ti je morala že vse razkriti gola pamet! Bil je to največji naš dobrotnik, naš oče in ljubljeni služabnik božji, nadškof Martinus.«
»In ženska ob stráni njegovi?«
»Sestra njegova, zorna naša kneginja Marija!«
»Oglejva si najprej civilni oddelek!«
Takó je izpregovoril učitelj z vseučilišča sv. Simplicija, ko sva stala v visoki lopi pravosodne palače.
Kreneva na desno stran po visokih stopnicah in dospeva na hodnik, v katerem se vrsté vrata pri vratih, prav kakor nekdaj na hodnikih samóstanskih.
»Tukaj me vse spominja na samostan!« rečem spremljevalcu. »Čemu toliko vrat?«
»Pravo si pogodil,« odgovori profesor, »v samóstanu sva. Ta oddelek pravosodne palače je izročen očetom iz reda svetega Frančiška, ki pa imajo zavezo, da so nam pridni in pravični sodniki.«
»Kaj?« se začudim. »Očetom frančiškanom je izročeno vaše pravosodje?«
»Čemu ne? Pravosodna palača se je morala zgraditi. Ž njo se je dosegel dvojen namen: očetje iz reda sv. Frančiška so dobili svoj samostan, ne da bi kaj plačali, država pa svoje sodnike, ne da bi kaj plačevala. Zopet vzor, kakó se podpirata posvetno in cerkveno oblastvo!«
»In po kakšnih zakonih sodijo vaši sodniki?«
»Zakonov nimamo nikakih. Nekdaj so jih imeli, ali dokazalo se je, da so vsi zakoni svetá izvirali od hudiča. Sodniki naši opirajo svoje sodbe zgolj na svoje knjige, bodisi na Sveto pismo, bodisi na spise blaženega Antona od Kala. Ker obsezajo posebno zadnji spisi samó resnico, so pravične tudi naših sodnikov sodbe.«
»Ne dvojim! Toda kaj je s pritožbami? Je li prepovedan vsakršen priziv do višjega sodnika?«
»Nikakor ne. Zlasti so nam sodniki naši župniki. Kadar župnik noče soditi, ali kadar nisem zadovoljen z njega sodbo, se smem zateči pred sodni dvor očetov frančiškanov, kjer teče vir neizkaljene pravice.«
V tem sva prišla do dvorane, kjer so se obravnavale pravde.
»Plačaj liro vstopnine,« me opomni sluga, »v dvorani pa se vêdi spodobno, ker je pater predsednik oster!«
Plačam vstopnino fratru, ki je z veliko pušico prežal pred vhodom. Ko sva vstopila, je bila dvorana še prazna, samó tam zgoraj sta sedela pri dolgi hrastovi mizi očeta frančiškana, ki sta vestno prebirala knjige. Morda sta molila, morda sta se le hlinila. Dvorana je bila podobna velikanski kleti; nikjer ni bilo podobe, ne druge dike na stenah. Potisneva se v kot; profesor pa mi pravi: »Šele dva sodnika sta tukaj. Tretjega in patra predsednika še ni. Zadnji pride pater predsednik.«
»Prav takó je bilo pred 2000 leti,« si mislim, »tudi takrat so prihajali predsedniki zadnji k obravnavi.«
»Danes bo malo posla,« izpregovori sodnik pri hrastovi mizi. »Ti župniki nam pojedajo vse; kakó bomo živeli, ako se nam ne izboljša justica?«
»Dà, resnico govoriš!« dostavi tovariš. »Že včeraj je podpisal pater predsednik dekret, s katerim se župnikom po deželi ukazuje, da se morajo zdrževati sodb v pravdah, katerih vrednost znaša nad petdeset lir, in stranke vsekdar nakazovati k našemu sodišču!«
Vstopila sta še dva sodnika in frater pisač. »Patra predsednika še ni, se zajezi prvi, »vedno stara pesem. Mi se trudimo, pater predsednik spi; mi se oblačimo v haljo od kozje dlake, pater predsednik v svilnato kuto. Kje je tu pravica, confratres?«
»Ničesar bi ne rekel,« dostavi drugi, »ako bi bil mož le kos nalogi svoji! Vse zmede, kar mu pride pod palec, in jaz mislim, da takega nezmožnika še nismo imeli na prédsedniškem stolu. Kaj mênite, confratres?«
»Takó je,« se oglasi tretji. »Le nekoliko potrpite, pa boste videli, kakó zmlinči današnji slučaj, dasi je jasen kakor modro nebo.«
»Da bi mu premilostivi nadškof le skoro dal boljšega naslednika! Vsakdo izmed nas bi smel po večji pravici sedati na njega stol. To je senca, nikar predsednik!«
V tem mnenju so so strinjali vsi. Ko pa je takoj potem vstopil pater predsednik, bi jih morali videti, kakó so planili s sedežev in kakó so so priklanjali svilnati halji! Toda leta 4000. je bilo prav takó, kakor leta 2000. po Kr. r.! Pater predsednik še opaziti ni hotel globokih poklonov, češ, predsedniki so na svetu edino zaradi tega, da se jim drugi klanjajo!
»Pričnimo!« Pater predsednik séde, suhi frater pisar pa hiti na hodnik, da pokliče stranke. Prvi vstopi župnik svetega Jakopa. Vsi sodniki in ž njimi pater predsednik vstanejo ter se mu poklonijo.
»Kakšna ti je zahteva, reverende?« vpraša predsednik sladko.
»Nocoj mi je nekdo pobil okna. Vem, da mi tega ni storil drugi, nego sosed Emilij. Že nekaj časa mi nagaja, kjer more. Škode mi je 50 lir, toda zaradi posebno hudobnega namena naj mi plača 100 lir!«
»Pravična je tvoja zahteva, reverende!« se oglasi predsednik. Scriptor, zapiši sodbo, cum jure executionis. Emilius plačaj 100 lir. Obravnava je končana!«
Ko se je pisala sodba šentjakopskemu župniku, vprašam svojega strežnika: »Ali se ne zasliši tudi tožena stranka? Naj li Emilij plača, ne da bi se mogel braniti?«
»Si li slep,« mi odgovori, »ali ne vidiš, da je tožnik mašnik, ki ne more govoriti drugega nego resnico? Pri nas, v tej vzorni papeževi provinciji, sme zahtevati vsak mašnik, da se mu takoj izroči sodba s pravico do izvršbe, ne da bi se toženec klical pred sodišče. Ali si že kdaj čul, da bi mašnik hodil po stezah krivice?«
»Nikoli ne!«
»Zato vidiš, da so naše naredbe v tem oziru premodre! To je najhitrejša justica — proti sodbi ni dovoljena nobena pritožba — kar si je le misliti moremo. Ni li res takó?«
»Res! Čujva, o čem obravnavajo sedaj.«
V dvorano je v tem vstopil človeček suhe rasti; lakota in edinščina mu je gledala pri sleherni gubi z bledega obraza. Ž njim je vstopil trebušast mož; polna skleda mu je odsevala s tolstega in zalitega obraza. Oba obstaneta pred sodiščem.
»Kdo toži?« vpraša predsednik.
»Jaz,« odgovori suhi možiček
»Koliko troškov si založil?«
»Dve liri! Vse, kar sem imel!«
»Dve liri!« zagodrnja pater predsednik. »Hèk! Dve liri! Hèk! Ako nimaš več, čemu se pravdaš? Vidi se mi že, da si slepar! Vendar bodi ti, obravnavajmo in forma pauperum! Kakó ti je ime in kaj si?«
»Hieronim Corvus! Vodó in stare cunje prodajam po mestu!«
»Nezaslišano!« zakliče predsednik. »Kakšni ljudje se dandanes že pravdajo! Odstopi! In ti, toženec, koliko troškov si založil?«
»Petnajst lir! Čast bodi Bogu in Materi božji! In še ni šla zadnja iz hiše!«
»Frater scriptor,« ukaže predsednik, »prinesi stol zatožencu, da sede! Kakó ti je ime?«
»Deodatus Bos! Pomočnik sem florijanskemu cerkovniku, katerega mi Bog ohrani še mnogo let!«
»Sédi, Deodate! Ti, Corve, pa nam razlôži čemu tožiš takega moža? Toda kratko, ker nismo tukaj, da bi poslušali prazne besede. Hitro torej!«
»Vodo prodajam,« prične tožitelj, »in stare cunje kupujem. Vse moje imetje je konjiček, ki mi nosi vodó. Če mi pogine, tedaj sem berač. In sedaj sem kupil na dan svetega Lavrencija od tega človeka konjička in mu pošteno plačal kupnino. Bilo je 150 lir! Vse moje imetje! Bog se me usmili! Pogojeno je bilo, da je konjiček zdrav in brez hibe. Ali slep je na obe oči, in zatoženec ga noče nazaj, kar bi bilo pošteno in pravično! To je moja tožba, poštena in pravična je! Pomagajte mi, patri sodniki!«
»Kaj odgovarjaš, Deodate?«
»Tožba ni pravična. Zmenila sva se, naj tožitelj konja ogleda, in da mu nisem porok za hibe, ki jih lehko opazi sam. ‚Oglej si konja,‘ sem mu dejal dvakrat in trikrat, ‚oglej si konja, konj ne more ogledati tebe!‘ In res ga ni mogel, ker je bil slep. Govoril sem resnico in zato mênim, da je župnik-sodnik pravično sodil, ko je zavrnil tožitelja.«
»Je li res takó? Ali je res govoril, da si oglej konja, ker te konj ne more ogledati?«
»Takó je bilo!« zaihti tožnik. »Ali to so bile le zvijačne besede, nič drugega!«
»Odstopita!« zarenči predsednik.
Vsi grémo iz dvorane. Po jako kratkem posvetovanju nas pokliče predsednik iznova pred svoj sodni stol.
»Začujta sodbo! Hèk! Hèk! V imenu premilostivega nadškofa, očeta našega Martina! Pritožba — hèk — Hieronima Corvusa je neupravičena — hèk — in nedopustna, zato se zavže. In to vse iz razlogov — hèk — prvega sodnika in na podlagi Svetega pisma — hèk — ki ne dopušča, da bi kdo trpel škodo, ako je govoril resnico! Hèk! Obravnava je dognana!«
Hieronimus Corvus ječi kakor zajec, če ga pes ujame. Deodatus Bos pa vsakemu sodniku poljubi roko in patru predsednik u celo obe. Potem gré žarečega lica iz dvorane, dočim se Hieronim solznih oči opoteka za njim.
»Spominja me to postopanje nekoliko sodišč leta 2000.,« sem govoril sam v sebi, in čudo ni, da sem se dolgočasil na civilnem oddelku. Izrazil sem željo strežniku, da bi odrinila na kazenski oddelek. Zapustiva torej patra predsednik a in njega sodnike ter kreneva po stopnicah v lopo in potem po drugih stopnicah v prostore, kjer je sukala pravica krvavi svoj meč. Pri tem sva morala prekoračiti neko temno in zatohlo sobano. Ko se je moje okó privadilo sómraku, so se mi kazali tukaj zgodovinski znanci. Od »železne device« do »španskega čevlja« sem opazil vse slavnoznane člane nekdanje torture v novih in izpopolnjenih oblikah!
»Čemu rabi to orodje?« vprašam profesorja z vseučilišča sv. Simplicija.
»To je naša tortura,« odgovori samozavestno, »in nanjo smo posebno ponosni!«
»Pri kakih zlodejnikih jo rabite?«
»Pri tistih, ki izvršujejo hudodelstva v duhu in mislih. Takim se zločinstvo dokaže prav težko!«
»Ali se s torturo posreči dokaz?«
»Vselej brez izjeme. Vidiš torej, da torture ni moči pogrešati v dobro urejeni državi. Ali ni res takó?«
»Takó je, kakor si govoril!«
Potem vprašam: »Sedaj mi še povej, ali so očetje frančiškani tudi sodniki na kazenskem oddelku, in če ne, kdo sodi ondi?«
»Očetje frančiškani imajo s civilnim oddelkom obilo posla in tudi toliko dohodkov, da lehko izhajajo. Sedaj gradé že dvajseto cerkev svojo. Zato je nadškof Jacobus kazenski oddelek izročil svojim kanonikom, ker so itak slabo plačani in imajo le pičle dohodke.« »Čital sem, da imajo po nekaterih državah državne pravdnike, ki s svojimi obtožbami preganjajo zločince. Kakó je v vas?«
»V nas je državno pravdništvo prepuščeno očetom jezuitom proti temu, da jim kanoniki odstopajo nekaj dohodkov, katere jim prinaša kriminalna justica. Toda v tem oziru so redni prepiri, ker očetje jezuiti neprestano stokajo, da dôbivajo premalo in da se jim državno pravdništvo ne izplačuje. Ali sedaj hitiva! Zvedel sem, da se ravnokar prične druga obravnava v stvareh kaplana Primoža. Zanimiva bo, ker se kaplanu očita dolga vrsta hudodelstev, zlasti veleizdaja in krivoverstvo!«
Po hodniku, kamor sva dospela, so se gnetli fratri redarji, čuvajoči red. Ker se je danes sodil kaplan, je prišlo mnogo občinstva. Pri vhodu je tudi tukaj prežal nekakšen cerkovnik z veliko pušico v roki. Plačati se je moralo pet lir vstopnine, kar je odgnalo nekaj radovednežev, ki so tudi hoteli poslušati. Dvorana, kjer se je sodilo, je bila večja od one na civilnem oddelku. Stene so bile prevlečene krvavordeče, kar je spominjalo tega, da se v teh prostorih vrši krvavo pravosodje. Sodniki so sodili pri dolgi hrastovi mizi, pogrnjeni z rdečim prtom. Takisto so bili stoli rdeče prevlečeni in sodniki sami so nosili rdeče talarje; vse jo bile krvavordeče, sam pater državni pravdnik je nosil črno haljo in je sedèl na črnem stolu, enak črnemu vranu. Razprava so je pričela prav tedaj, ko sem vstopil. Sodilo je sedem kanonikov Sv. Nikolaja; sodišču je načeloval prošt Ambrož, zapisnikar pa je bil stari naš znanec, nadvikarij Gregorij. Zatožne klopi ni bilo: tiste dni so morali zatoženci stati pred krvavim sodiščem in s težko verigo so jih na nogi priklepali k velikemu železnemu obroču, ki je bil v ta namen zabit v tla pred sodno mizo.
Danes je nosil težko verigo kaplan Primož, in če se je nekoliko prestopil, se je vlekla za njim kakor črna kača. Bil je še cvetoč mladenič. Težko brême ob nogi ga ni trlo preobilo. Kakor vitka jelka je stal pred sodniki svojimi in niti za trenutek se mu niso na krasnem obrazu kazala znamenja strahu ali groze, s katero je združen kraj, kamor so ga bili pritirali. »Sedaj se prične v imenu našega gospoda in nadškofa obravnava proti tebi, kaplan Primož!«
Takó zanosljal prošt Ambrož in še vpraša: »Ali so troški založeni?«
»Dve sto in petdeset lir se je vložilo v kapiteljsko blagajnico!« odgovori nadvikarij.
»Kdo jih je založil?«
»Prodali smo mu kravo in voziček in vse, kar je imel v kaplaniji svoji.«
»Dobro, dobro,« noslja prošt, »torej je vse v najboljšem redu!«
Tukaj mu seže v besedo zastopnik državnega pravdništva. Kakor suh pajek se razvije s črnega stola in zakliče porogljivo:
»Dve sto in petdeset lir! In naš red je dobil za to obširno in težavno stvar samó trideset lir, dasi mu gré po dekretu nadškofa Jakopa šestdeset lir! Kdo ima v žepu ostalih trideset lir?« Nato se tudi predsednik prošt Ambrož razkorači:
»Pater državni pravdnik,« mu odgovori pikro, »obravnavo vodim jaz, prošt Ambrož. Brez mojega dovoljenja ne sme nihče govoriti in tudi ti ne, pater državni pravdnik. Ker si pa govoril in nisi prosil dovoljenja, te kaznujem z globo tridesetih lir, o katerih trdiš da jih mora še dobiti tvoj red. S tem je vse urejeno. Nadvikarij, zapiši, kar sem govoril!«
Od srda kipeč vzklikne jezuit-državni pravdnik: »Nadvikarij, piši tudi, da se državno pravdništvo pritožuje!«
»Dobro, dobro!« reče prošt. »Le piši Gregorij, dasi mênim, da je taka pritožba nedopustna. No, o tem bo sodišče ukrepalo pozneje!« —
»Kaplan Primož,« se ohrne nató k zatožencu, ti veš zakaj si tožen?« »Vem,« odgovori le-tá z zvenečim glasom. »Očita se mi, da sem v srenji svoji oznanjal besedo božjo v narodnem jeziku in ne v tujem jeziku latinskem.«
»Jezik, ki ga govori cerkev nam ni tuj,« izpregovori državni pravdnik ostro, »ne sme nam biti tuj.«
»Ali poznaš izgovor,« vpraša predsednik, »s katerim opravičiš početje svoje? To ti je znano, da je slavni nadškof Jacobus tisti stari gorjanski jezik obložil s prekletstvom in ga posebno strogo prepovedal služabnikom božjim?«
»Znano mi je,« odgovori zatoženec srčno, »toda dotični dekreti nadškofa Jakopa so krivični in mêni neveljavni!«
Ta odgovor vzbudi veliko iznenádenje in strmenje takó v občinstvu, kakor pri sodnikih.
»Kaplan Primož,« se zatogotí prošt, »pokori si jezik! Vse to te utegne spraviti na grmado!« Zopet se oglasi pater državni pravdnik: »Besede toženčeve so nespoštljiva kritika nadškofovih dejanj, kar utemeljuje hudodelstvo veleizdaje. Tudi na ta slučaj razširjam svojo obtožbo!« Kakor vidite, je bil to državni pravdnik po volji božji, prav kakor bi se bil izvežbal v svojih poslih že leta 2000. po Kr.
»Kaj še navajaš v svoje opravičilo?« vpraša predsednik zatoženca.
»Sklicujem se na svetnike. Sveto vero sta nam prinesla v te kraje sveta brata Ciril in Metod. Nista je oznanjala v jeziku latinskem, nego v jeziku narodnem. Ako sta mi v vzgled brata svetnika, Ciril in Metod, ne vem, kakó me tožite?«
Sodišče je po tem odgovoru nekako zmedeno. Državni pravdnik pa so oglasi porogljivo:
»Brata svetnika! Pater Primož, tvoje teološko znanje stoji na slabih nogah. Saj ni čudno! Ako bi bilo drugače, ne bi bil zagazil na mesto, kjer te gledam danes krvavečega srca! Brata svetnika« — zdajci povzdigne glas, da kar grmí po vsej dvorani — »brata svetnika! Ali ti je neznan petdeseti dekret nadškofa Jakopa? Kaj ti govori ta znameniti dekret? Da je svetništvo vzeto bratoma Cirilu in Metodu za to provincijo, in to spričo skrivnega razodetja, ki ga je bil deležen nadškof Jacobus!«
Ponosno séde pater državni pravdnik. Sodniki kanoniki mu hvaležno pritrjajo in majo s tolstimi obrazi, da je videti sodniška miza kakor pomladanska njiva, kjer giblje sapica cvetočemu maku rdeče glavice. Tudi prošt predsednik si oddahne. Bilo je toliko dekretov nadškofa Jakopa, da mu je le-tá o bratih Cirilu in Metodu izginil iz spomina!
»Brata Ciril in Metod,« izpregovori prošt, »nista več svetnika pri nas, in slabo izpričevalo si daješ, kaplan Primož, da si v tem nevednik, četudi si bil mašnik božji! Ta izgovor te torej ne opravičuje.«
»Pred vami,« odgovori kaplan Primož ponosno, »pred vami morda ne, pač pa pred mojo vestjo in pred mojim Bogom, ki je postavil mašnike zaradi svojega ljudstva in ne ljudstva zaradi mašnikov svojih. To je moj dekret, reverendissimi!«
Kakor osa se zatogoti pater jezuit na črnem svojem stolu: »V teh besedah je obseženo iznova zločinstvo veleizdaje in obsežen je v njih tudi prvi ali naglavni greh proti predpisom blaženega Antona od Kala, ki zapoveduje, da mora rimski katolik vselej in pri vsaki priliki verovati, da je ustvarjeno ljudstvo zaradi mašnikov in ne mašniki zaradi ljudstva. Zato predlagam spričo tolike trdovratnosti, naj se bivši kaplan Primož takoj po obsodbi izroči torturi in naj se dene za dve uri v španski čevel. Ali ni prav takó, očetje sodniki?« Makovo cvetje okrog sodniške mize se zopet zmaje in vsi sodniki pritrjujejo predlogu patra državnega pravdnika.
»O tem pravičnem predlogu,« noslja prošt Ambrož, »bo ukrepalo sodišče ob svojem času. Sedaj prestopimo k drugi točki. Zatoženec Primož, ali ti je znano, česa si zatožen nadalje?«
Zatoženec se nekoliko zamisli, potem odgovori: »Ničesar mi ne očita vest.«
»Haha!« so grohota državni pravdnik in ž njim se smeje vse rdeče sodišče. »Veleučeni in prevzvišeni prošt predsednik, ohnóvi mu spomin in poóstri mu vest! Za Boga, in taki ljudje so mašniki v današnjih dobah!«
Morda bi se pater državni pravdnik še bolj razžaril v tistem hipu, toda prav tedaj se na iztežaj odpro visoka vrata v rdeči steni, katerih dosihdob niti opazil nisem bil. Strežniki prineso zlato pretkan prestol in ga postavijo na vzvišeni prostor za sodno mizo.
»Nadškof Martinus prihaja!« zajeclja profesor s vseučilišča sv. Simplicija in pade na kolena. Že kleči vse in tudi jaz se sklonim v prah; samó zatoženi kaplan Primož stoji kakor smreka na svojem mestu in noče upogniti kolena, obteženega z verigo. Jezuit državni pravdnik, zvijajoč se v prahu, sikne nató:
»Tudi ta slučaj veleizdaje pridenemo zatožbi svoji!«
Skozi visoka vrata vstopi sedaj nadškof Martinus, zavit v vijoličasto obleko. Hodil je ob palici, ker je bil v visokih letih. Na pragu obstane in dvigne roko proti nebu, prav kakor bi iskreno molil. Potem leze k svojemu prestolu in s pomočjo strežnikov stežka séde na mehko blazino. »Vstanite,« izpregovori zaspano, »in pričnite tam, kjer ste prestali! Ta slučaj je žalosten, ta slučaj kriči v nebo! Spanje mi jemlje v poznih nočeh, da imam takšne mašnike v provinciji svoji!« V tem se je visoko sodišče dvignilo s tlaka in znova zasedlo rdeče stole svoje. Tudi državni pravdnik je kakor pajek splezal na črni svoj stol.
»Evo nam človeka,« govori stari prelat počasi in tiho, »od katerega je prišlo pohujšanje! Málinski kamen naj se mu obesi na vrat, in potopi naj se v globočino morja! Kaj predlagaš državni pravdnik?«
»Do sedaj, celsissime,« odgovori pater jezuit vdano, »sem hotel predlagati pregnanstvo v Saharo in dveurno torturo. Toda slučaj se poostruje od trenutka do trenutka, in neprestano prosim svetega Duha, da bi mi odkril pravo pot!«
»Pregnanstvo v Saharo,« se oglasi nadškof in sliši se iz njega trdega glasú, da je malone nejevoljen, »pregnanstvo v Saharo! To bi bila nekakšna srednja pot, pater, a veruj mi, srednja steza je najslabša steza! Prošt nadaljuj!«
Prošt Ambrož segne po zavitku, ležečem na mizi pred njim.
»Tebi pater Primož, vest ne očita ničesar?«
Tukaj se oglasi stari nadškof: »Prošt Ambrož, ti ga imenuješ patra? Vzdevaš mu torej pridevek, ki je častna svojina neomadeževanim pravim mašnikom? Pater Gregorij, koliko troškov pripade proštu predsedniku?«
Proštu Ambrožu obledi rdeče lice, zakaj njega duša že čuti bližnjo nevihto. »Petdeset lir, celsissime!« odgovori nadvikarij.
»Zapiši nadvikarij, da se oddá teh petdeset lir moji blagajnici! Ti pa, prošt Ambrož, pazi, da mi prihodnjič spretneje vodiš kazenske sodbe. Prošt nadaljuj!«
Prošt Ambrož se sam v sebi roti na starega nadškofa, ki mu je pred nosom požel plod naporne razprave, in mu vzdeva priimke, zaradi katerih bi se moral stokrat posaditi na zatožno klop. Ves ta vihar pa se ne kaže na zunaj; predsednik Ambrož je miren in ponižen ter hvaležno vdan sprejme sodbo višjega pastirja. Nadškof Martinus, saj se je vedelo, je bil precej skop in je rad spravljal zveneč denar v svojo predale. Zaradi denarja je zahajal k razpravam, in ako so mu sodnik ni vêdel po volji, mu je vzel plačo in jo prisodil samemu sebi. Takó se je pripetilo tisti dan tudi ubogemu proštu Ambrožu.
»Tebi, zatoženi Primož, ne očita vest ničesar?« ponovi predsednik svoje vprašanje.
»Ničesar!«
Nato vzame prošt že omenjeni zavitek in razvije staro in raztrgano knjižico. Bog zna, kdaj se je tiskala in kakó da je niso dosihdob zmleli krutih časov ostri zobovi! »Kakšna knjižica je to?« vpraša predsednik jezno.
»To so poezije Franceta Prešerna!« odgovori zatoženec mirno.
»In kje smo iztekníli to poezijo?« zagrmi jezuit državni pravdnik. »Niso li tičale v predalu tvoje mize, ko smo ti preiskali kaplanijo? Govôri, zatoženec!«
»Ne tajim!«
»Kako je zašla bogokletna ta knjiga v tvoje stanovanje?« vprača prošt Ambrož temno. Mirno odgovori zatoženec: »Za drag denar sem jo kupil. In božja Porodnica mi je priča, da sem jo čital v bridkih svojih urah, bodisi podnevi, bodisi v trdih nočeh. Ali obhaja me strah, da je morda to zadnji Prešeren, ki ga je še dobiti na slovenskih naših tleh. In vi ga sežgete, vi krvoloki!«
Debele solze se utrinjajo kaplanu Primožu po velem licu. Ihteč dostavi: »Ni mi do življenja, vendar da položite na grmado dela moža, ki je bil toliko boljši od vas, to mi gréní smrtne trenutke!«
»Vsi ste čuli,« se dvigne zastopnik obtožbe, »kako govori zatoženec. Odkrito priznava pregrešno svoje početje in niti ne taji, da je na srcu nosil bogokletno knjigo. Zapovedi blaženega Antona predpisujejo smrt temnu zločinstvu. Takó bodi v imenu Boga in našega presvetlega nadškofa Martina.«
»Smrt, res, pravo si pogodil!« se oglasi nadškof Martinus. »Kdor seje plevel med ovčice Gospodove, tega poberi smrt. Sodbe ne potrebujem nikake. Na podlagi močí, dane mi po Gospodu, sodim in razsodim, naj se bivši kaplan Primož v svarilo hudobnikom in v tolažilo dobrim vernikom sežge kakor kos lesa na grmadi sredi polja emonskega! Obenem ukazujem, da se pregrešna knjiga — in prosímo Boga, da bi bila zadnja! — sežge in da se nje pepel raztrese na vse štiri stráni sveta! Takó bodi po božji in moji volji! Obsojenca odpeljite!« Zdajci prihite fratri biriči in z velikim ključem odklenejo verigo, s katero je bil kaplan Primož prikovan na tla. Potem mu okujejo roke v še veliko težje verige, da resnično omaguje, ko ga tirajo v ječo. Prestopivši prag smrtnonosne dvorane, objame še z zadnjimi pogledi skromno knjižico, v kateri si ti, France Prešeren, pred več nego 2000 leti združil vse žarke svoje po Bogu oblagodarjene duše!
Ko se zapro vrata za obsojencem, zadnjim zavednim Slovencem, se dvigne nadškof Martinus s sedeža in udari s palico, na katero se je navadno opiral, po deskah, da zamolklo zazveni po vsej dvorani. Hipoma priskočijo strežniki in kanoniki, drug postrežnejši od drugega. Toda strast mu je toliko napela vse žile po osušenem telesu, da brez strežniške moči prileze do mize, kjer leže poezije Franceta Prešerna. S tresočo roko pograbi stari nadškof staro knjigo, ki se je z umazano in raztrgano vnanjostjo svojo bržkone sama najbolj čudila, kakó je zašla v to belo roko in blizu iskrečih dragih kamenov na prelatovih prstih.
»Anathema sit!« izpregovori nadškof in migne fratrom biričem. Ti so tega namiga že pričakovali in bliskoma udero iz dvorane po orodje, nalašč pripravljeno za take prilike. Skoro prineso majhno ognjišče, na katerem plapolá plamen, že prej zanečen. To ognjišče postavijo pred škofa: vse občinstvo, vsi kanoniki z biriči in državnim pravdnikom, vse poklekne in moli Boga, da je dodelil papeževi provinciji čast in slavo in da je zopet pokončal knjigo, toli škodljivo in hudobno! Svojeročno vrže nató nadškof Martinus knjigo na žareče oglje, da se zvijajoč skoro izgubi v rdečih plamenih. In ko ni belega ostanka o nji, razprostre sivi prelat roke proti stropu in zapoje zmagonosno:
»Te Deum laudamus!«
Takó so blagoslovljenega leta 4000. po rojstvu našega Odrešenika slovesno in veličastno sežgali zadnjo knjižico poezij
Franceta Prešerna!
Čudo se je zgodilo! Nadškof Martinus sam je hotel govoriti z mano in zato me je pozval v svojo palačo, obloženo z zlatom. Kaj enakega se ni do tistega dne pripetilo še nikdar. Učenjaki so brskali po arhivih in prečitali na tisoče starih listin, toda nikjer niso mogli zaslediti, da bi bil nadškof emonski kdaj sprejel tujca, ki je bil vsekdar neljub gost v belem mestu!
Meni pa se je zgodilo takole: Po obsodbi kaplana Primoža sem se hotel še nekoliko ogledati po mestu!
»Kam sedaj?« vprašam učitelja-strežnika, ko pred justično palačo odvezuje konja s stene.
»Morda v taverno našega presvetlega nadškofa, da si okrepčava teló. Moje meso že peša in povem ti, da danes še nisem zaužil ničesar!«
»V taverno nadškofovo!«
»Da, edina je v mestu, ker so si svetli nadškofje naši vedno pridržali pravico do dohodkov, ki jih daje edina dopuščena gostilna starodavne naše Emone!«
»Dobro! To gostilno si oglejva! Spotoma pogledava nekoliko na vseučilišče, morda na medicinski oddelek! Rad bi vedel, kakšne zdravnike imate v tej razsvetljeni dôbi?«
»Zdravnike! Čital sem o njih v starih knjigah. Toda že dolgo jih ni in danes ve malokdo, kaj so bili nekdanji zdravniki.«
»Kdo pa vas ozdravlja, kadar bolehate, in kdo vam pripravlja hitrejšo smrt, kadar je bolezen prehuda?«
»Videti je, da prihajaš iz barbarske Sibirije. Čemu bi bili zdravniki? Kdo je vse ustvaril? — Bog. Kdo vzdržuje vse? — Bog. Kdo zapoveduje: ti živi, ti bodi pokončan? — Bog. Bog vse dela in kar hoče, to se zgodí, to je po volji Njegovi!«
V mojih sibirskih možganih se je pričelo daniti. Odgovorim mu: »Tvojim besedam se ne da ugovarjati, ker obsezajo zgolj resnico.«
»Vidiš torej, če izhaja vse od Boga, tedaj te vprašam, od kod izhajajo bolezni naše? Od Boga! Če pa imajo ta izvir, ali smeš dvojiti, da je naš Gospod Bog sam, ki hoče imeti bolezni? Kdor bi jih odpravljal, bi se upiral volji božji, in zdravniki niso bili drugega, nego uporniki proti jasno izraženi volji božji. To ti je vendar umevno?«
»Popolnoma. Bog torej pošilja bolezni, in če Mu je taka volja, jih zopet jemlje. Ako bi se zdravniki vtikali vanje, bi bili strežniki Belcebubovi, ker bi motili pota božje volje?«
»Takó je, kakor si govoril! Hudičevi služabniki so bili zdravniki, in v naši starodavni Emoni so leta 2930. na trgu pred škofijsko cerkvijo poslednjega z voli raztrgali na štiri kose! Od tedaj se ni upal nihče več lotiti zdravniškega posla, in od tistih časov so nam edini zdravniki Bog in Njega svetniki, ki nam pošiljajo bolezni in jih tudi ozdravljajo, če je takó določeno v brezkončnih sklepih božjih!«
»Medicinske fakultete torej nimate?«
»Hvala Bogu, da ne!«
»Torej v taverno nadškofa Martina!«
Sončni žar notranje sreče se je razširil profesorju po vsem obrazu. V duhu je že sedèl za mizo v škofijski gostilni, in točaji nadškofa ljubljanskega so postavljali predenj sklede, iz katerih se je prijetno kadilo in še prijetneje dišalo. Usoda mu ni dodelila te sreče. Ravno ko sva hotela odriniti, naju je hipoma obsula precejšna straža. Načeloval ji je sam cerkovnik svetega Nikolaja, ki je bil obenem tudi nekakšen praefectus praetorio škofijske palače. Naznanil mi je, da je nadškof ukazal, naj me tirajo predenj.
»Deležen boš torej sreče,« nadaljuje cerkovnik, »da boš gledal nadškofu in vladarju našemu v obličje. Po predpisih blaženega Antona od Kala stane ta sreča sto lir. Plačaj!« Plačam. nató mi zavežejo oči in me tirajo v sveto palačo po skrivnih hodnikih, držečih iz justičnega poslopja v nadškofijski dvorec.
Ko mi odvežejo oči, stojim v bleščeči dvorani. Nadškof Martinus sedi na prestolu, in obkroža ga deset proštov in štiri sto kanonikov. V svojem ornatu je bil in pastirsko svojo palico je držal v roki. Z levico migne proštu Ambrožu; le-tá stopi predme in hohnja dolgo vrsto latinskih besed. Bal sem se že, da zadremlje nadškof Martinus in vseh štiri sto kanonikov okrog njega. Pozneje se mi je povedalo, da je prošt Ambrož izganjal hudiča iz mêne. Bil sem tujec, in zato se je moralo ravnati oprezno, da bi ‚sacrum platium‘ ne padel satanu v oblast, če bi se bil hotel slučajno z mojim mesom v moji osebi pritihotapiti na to sveto mesto!
Ko je dokončan naskok prošta Ambroža, izpregovori nadskof: »Poklicali smo te pred prestol svoj. V imenu Boga, pristopi in nam odgovarjaj po vesti in pravici!«
Stopim bliže. »Mlad si še in cvetočega lica. Hercle! Kje so časi, ko smo tudi mi cveteli v mladosti! Starost je zima, ledena zima! Čemu smo te poklicali? Mnogo je skrbi in tarejo nas, ko čuvamo neprestano, trenutek za trenutkom, to provincijo, dano nam po Bogu. Poslušaj in odpri dušo besedi naši!«
»Duša moja je kakor njiva in zrno modre besede se zasej vanjo!«
»Torej poslušaj! Obilo smo užili blagoslovov božjih na zemlji. Polja so nam obrodila, ljudstvo naše nam je izkazovalo neprestano pokorščino in vojske naše so premagale vsakega sovražnika. Sreča naša je cvetela kakor roža spomladi in včasih so se nam dvigali upi takó visoko, da se nam ni zdel nedosežen biserni prestol v starodavnem Timbuktu! Take je bilo. Toda sedaj nas je objela starost in morda se nam danes, morda se nam jutri zapro življenja vrata. Fiat! Fiat! Življenje ni vredno mnogo in prekratko je tudi.«
»Čemu smo te poklicali? Ozrì se! Obkroža naš prestol deset proštov in štiri sto kanonikov; vendar je še drugih deset proštov in drugih štiri sto kanonikov, ki smo jih pregnali izpred obličja svojega. In to nam teži dušo in ne hoteli bi stopiti iz življenja, preden nismo poravnali pereče te stvari.«
Deset proštov in štiri sto kanonikov je bilo po teh besedah nadškofa Martina jako nemirnih. Šepetali so in kazali, da jih tare skrb. Nadškof pa je nadaljeval:
»Pregnali smo jih izpred obličja svojega in sedaj nam razriva dušo nemir, je li bilo to delo naše Gospodu po volji, ali ne. Strankarstvo nam divja po državi mladi in stari se bore neprestano. Prvi posnemajo zgled blaženega Antona od Kala; drugi se sklicujejo na ljubezen, češ da je le-tá prva zapoved božjim mašnikom. Kje je resnica? Kolikokrat smo vstajali z ležišča svojega o polnoči in prosili Boga, naj nam pošlje svojo zvezdo, da se razsvetli temna steza naša! Ali molitve niso sezale do Gospoda in prej in potlej nas je obkoljevala tema in prej in potlej so nas glodale dvojbe. Odprli smo srce skrajni stranki in sedaj ne vemo, nismo li pregnali pravičnikov, katerih dela prijajo Gospodu neba. In sedaj ne znamo, ali ne nosimo na srcu svojem pisanega gada, ki grozi vsak hip izliti smrtni strup svojega zoba v zdravo naše meso?«
Deset proštov in štiri sto kanonikov je kar obledelo pri teh besedah nadškofa svojega. Vsi so se šteli v vrstah stranke ‚mladih‘ in vsi so se tresli za mogočni svoj vpliv, iz katerega so jim izvirali mogočni dohodki.
Ali nadškof Martinus nadaljuje: »Čuj in poslušaj: Tudi v tej noči nam spanje ni hotelo okrepiti udov. Vstali smo in vzdihovali pred svetim razpelom, naj nam Gospod razkropi z žarkom svoje milosti temo in nejasnost. Skrivnostna tolažba se je vlila v trpeče naše srce in, ko smo legli na trdo svojo posteljo, nas je takoj objelo sladko in rahlo spanje. In nebeška svetloba nas je oblila, da smo ugledali vse svetove, kolikor jih je razsejanih med zémljo in med gorečim prestolom, kjer kraljuje naš Oče nebeški. Po vseh teh svetovih pa je prihajal angelj Gospodov in ob roki je vodil človeka. V dalji je bil velikan, v bližini pa se je skrčil v osebo, ki je svojska nam pozemeljskim sinovom. In pred nami je obstal angelj Gospodov ter izpregovoril: ‚Privedem ti tujca, nadškof Martin, le-tá ti prežene vse dvojbe! Njega poslušaj!‘ Že je izpregovoril in že je ugasnila nebeška luč in svetovi so razpadli v večno temo!«
»Čudo! Čudo!« hite kanoniki. In deset proštov dostavi: »Naš nadškof je svetnik! Bog se mu razodeva! Hosana!«
»Tiho!« zapove nadškof ostro. »Končali še nismo govora svojega. In sedaj vprašam tebe, ali si ti tujec, ki smo ga gledali v srečnih sanjah ob roki božjega angelja?«
Azrael, to je tvoje delo! Zatorej odgovorim srčno:
»Sem!«
»Ali ti je znan pomoček, da se razkrope moje dvojbe pred resnico, kakor so razkrope deževni oblaki pred sončnimi žarki?«
»Znan mi je!«
»Razodeni ga in ne prikrivaj ga žejni duši naši!«
»Ne morem, ne smem!«
»Kako to? Za Boga, kakó to?«
»Zapovedano mi je, razodeti ti resnico od obličja do obličja. Tuje uho ne sme čuti mojih besed!«
Takój izpregovori nadškof Martinus: »Ves dvor odstopi! Komur je ljubo življenje, odstopi! Na naj okrutnejšo jezo našo, odstopi!«
Zaječalo je deset proštov in štiri sto kanonikov. In strupeni pogledi so se bliskali po mêni, ko je njih zbor zapuščal svetlo dvorano. Dolgo dolgo sva se razgovarjala z nadškofom, vendar tuje uho ni čulo, kar sva govorila. Končno se mi je odkazalo bogato stanovanje v škofijskem dvorcu, in moj strežnik, profesor z vseučilišča svetega Simplicija, se je smel utaboriti v škofijski kuhinji, kjer je pomival sklede in krožnike, kjer se mu je pa tudi godilo takó dobro, kakor še nikdar v življenju.
Tisto popoldne so zagrmeli topovi z mestnega ozidja in z neštetih zvonikov so zapeli nebrojni zvonovi. Po ulicah so begali tekači, kurirji in trobentači, nabijali na stene in razglašali nastopni dekret nadškofa Martina.
Mi, Martinus, po apostolskega sedeža in po milosti božji nadškof te provincije, ukazujemo in hočemo, da bodi takó!
Pozdrav in blagoslov vsem mašnikom, cerkovnikom in drugim! Prijalo je Bogu, da se je nas usmilil in našo dušo potegnil iz teme. Človeku ni dobro biti samemu in spričo skrivnega razodetja božjega smo spoznali, naj se tudi mašnikom, ako sami žele takó, ne krati pravica, da bi bili deležni dobrot, ki izvirajo človeštvu iz tega, da je Gospod neba in zemlje Adamu dal tovarišico, rožnato Evo. Mi, višji vaš pastir in kralj, nočemo se podvreči temu dekretu. Vsakdo izmed vas, bratje, si izprašajte vest, in če mu ni živeti, kakor je živel sv. apostol Pavel, mu dovoljujemo, da si izbere družico, dasi je iz rodu Benjaminovega!
Takó je ukazano! Takó je zapisano! Jutri, v dan blaženega Antona od Kala, se zglasi vsakdo pred našim obličjem, da mu dodelimo posebno privolitev in ga odvežemo pregrehe in zlobe! Tudi to je ukazano! Dano v imenu blaženega Antona od Kala, po njega smrti leta 1992
Martinus, Archiepiscopus et rex.
Napočil je drugi dan. Nadškof Martinus je zopet sedel na svojem prestolu v bleščeči dvorani.
Danes ni bilo niti proštov niti kanonikov. Sam je bil na zlatem stolu in tam v kotu pri mizi je tičal nadvikarij Gregorij, da bi zapisal vse, kar bi se pripetilo pri današnjem sprejemu. Tudi mêni se je dovolilo, da sem bil deležen tega sprejema. Pri oknu sem stal in zrl na škofijske vrtove, kjer se je izlivalo sončnih žarkov zlato po cvetočih grédah in zelenih tratinah in kjer se je tedaj zopet izprehajala zorna kneginja Marija, krasna in mila kakor dan mlade pomladi. Toda moral sem ostati tukaj in gledati veli in dolgočasni obraz nadškofa Martina, ko je dremal na prestolu svojem.
»Morda vendar nikogar ne bo!« vzdihne nadškof na svojem prestolu. »Torej sem jim delal krivico, hudo krivico. Pravični so, in prišteval sem jih grešnikom!«
Tedaj vzdihne nadvikarij Gregorij pri svoji mizi takisto prav globoko. Močni ta vzdih zaveje tudi nadškofu okrog ušes. Mehko povpraša:
»Kaj ti vznemirja dušo, služabnik Gregorij? Mlad si, in življenja cvetna steza se ti odkriva! Kakšna ti je sodba o našem dekretu, ali ga odobruješ v srcu svojem?«
»Svetlost vaša!« zahiti vročekrvni Gregorij. »Cvet modrosti je ta dekret in še pozni rodovi bodo občudovaje pisali o njem!«
»So li resne besede, katere so ti sedaj prekoračile mejo belih zob?«
»Resne, svetlost, resne!«
Nadškof Martinus obrne obraz proti stropu. Da ga ni preobvladala strast, bi moral nadvikarij Gregorij zapaziti, kakó so se podaljšale poteze na svetlem obrazu. Toda opazil ni ničesar.
Srčno je nadaljeval:
»Dobrotni ogovor, s katerim me je osrečila vaša svetlost, mi daje srčnost ...«
»Govori! Govori!«
»V prahu ležeč dvigam roke proti svetlosti vaši in prosim, naj sem deležen dobrote presvetlega najnovejšega dekreta.«
»Ti se hočeš oženiti, nadvikarij?«
Že hoče vzkipeti višji pastir in le stežka pomiri visoke valove v duši svoji. Zamisli se in izpregovori naposled:
»Mlad si še in satana še nisi udušil v svoji krvi. Concedatur! Katero si izbral za družico?«
»Pater polkovnik gologlave straže ima gospodinjo in le-tá se je prikupila srcu mojemu!«
»Zapiši, da ti je dovoljeno! Léta že ima in ako ti jo je naš Gospod odmenil za pokoro, čemu bi ti branili! Concedatur!«
In srečni nadvikarij Gregorij zapiše srečnega srca, da sme biti deležen dobrot najnovejšega presvetlega dekreta. Tedaj vstopi strežnik in naznani nadškofu, da prosijo prevzvišeni proštje, ali bi smeli pred obličje svojega škofa in vladarja.
»Vseh deset proštov?« zaječi stari nadškof.
»Vseh!«
Vstopilo je vseh deset proštov in razvrstili so se pred prestolom svojega nadškofa prav takó, kakor se zbero lastovice na jesenski veji, ko se odpravljajo na sončni jug.
»Kakšna je želja tvoja, prijatelj in prošt Ambrozij?« S tresočim glasom je govoril nadškof te besede. Takrat pa so se pozlačeni stropovi velikanske dvorane razkrojili pred pogledom moje duše in hipoma se ji je razgrnilo zeleno zračno morje, sezajoče daleč tja do modrih vrhov orjaškega Himalaja. In staremu Himalaju na ledeni glavi si sedel še vedno v nebeškem svojem svitu, veličastni angelj Azrael! In zornožareče peruti si razprostiral v sinji zrak, da moje človeško okó niti ni moglo ugledati krajev, kamor sta v tistem trenutku sezala rdeča meča tvojih ramen! Angelj Gospodov pa je upiral bisernato okó na starega nadškofa in prošte njegove, zbrane kakor jesenske lastovice okrog svetlega prestola. In vsaka črta se je gibala božjemu angelju na večnem obrazu in pristen nebeški nasmeh je pregnal vsako ostrost z njega.
Azrael, poslanec Gospodov, se je smejal, in njegov nasmeh je šinil kakor gorka južna sapica stari zemlji po otrpli vršini, in v pozni jeseni je zacvela livada, pognalo sleherno drevo!
»Kakšna je želja tvoja, prijatelj in prošt Ambrozij?«
Stari prošt skloni svoje teló in izpregovori sladko: »Prihajamo čestitat tvoji svetlosti in visokosti!«
»Čestitat?« se začudi nadškof. »In na čem?«
»Na modrosti tvoje svetlosti in visokosti!«
»Kako se kaže ta modrost?«
»V najnovejšem presvetlem dekretu!«
»Tudi vi se divite temu dekretu?« zaihti sivi nadškof.
»Divimo se mu in povzdigujemo ga do neba, celsissime!«
»Vi vsi se hočete poprijeti dobrot tega dekreta?«
»Deset nas je tukaj proštov,« zahiti Ambrozij, »in vsi smo, razsvetljeni po blaženem Antonu od Kala, soglasno sklenili, da se poprimemo teh dobrot.«
Nadškof stisne roko v pest in izpregovori osorno: »Za Boga! Natura non dedit!«
»Kaj?« In že se hoče razvneti priletni gospod, ako bi se ne spomnil še o pravem hipu, da stoji pred višjim pastirjem svojim. Pobožno vdano zavije oči proti nebu in reče ponižno: »Dedit! Dedit!«
Prav takó so govorili licemerci devetnajstega stoletja, zavijajoč oči, zmerom Boga noseč na jeziku in grešeč za slehernim plotom, če je ravno prilika nanesla!
Vladika se nekaj časa zamisli, da pomiri valove svoje jeze, ki mu pluskajo po razburjeni duši.
»Odstopite vsi!« izpregovori končno, »in služabnik Gregorij, zapiši, kakšno družico si izbere vsakdo proštov naših. Nadškofovsko svojo odločbo sklenemo in izrečemo pozneje!«
Deset proštov obkoli nadvikarija Gregorija; ta pa piše imena izvoljenk, ki so bile namenjene za emonske proštije.
V tem vstopi zopet sluga in naznani, da si želi štiri sto kanonikov pred škofa svojega.
»Vseh štiri sto!« zaječi nadškof Martinus.
»Vseh!«
Res prikoraka v dvorano polnoštevilna tolpa rdečih kanonikov. Takó se usipljejo pred vladiko svojega, kakor se usipljejo drenulje z drenovega drevesa, če ga otreseš v pozni jeseni.
Izbrali so si svojega govornika, gospoda rdečih, zalitih lic in okroglega trebuha. Vso noč je koval primeren ogovor; čuda torej ni, da teče sedaj beseda kakor med. Najprej blagoslavlja sebe in ves kapitelj »strožje observancije«, da so po božji milosti učakali najnovejšega presvetlega dekreta. Zahvaljuje višjega pastirja za milosti in dobrote, katere odsevajo iz tega dekreta. Na dolgo in široko razklada, kakó je nekje v stari knjigi izteknil izrek, da podpira gospodinja hiši tri ogle, mož pa samó enega. Bistroumno, kakor je bilo dano gospodu rdečih lic in okroglega trebuha, dokazuje, da je omenjeni izrek pristno zlato, ki bodi čislano tudi v sedanjih dobah. Prestopivši na podrobnosti, našteva opravila, brêmeneča sleherno korarsko hišo. Koliko je treba pometati, beliti, čistiti, umivati, prišivati gumbov, pospravljati, in vse to dan za dnevom! Koliko se pogubi, koliko pokrade! Kakó vse drugače bo, če se dôbi gospodinja, ki bo hiši podpirala tri ogle in katero bodo s hišo družile marsikatere dobrosti. nató prestopi na vzvišeno stališče ter hvali Boga in škofa, da se mašnikom sedaj godi takó dobro. Dokazuje pa zopet toli bistroumno, kakor ponavadi, da so bili nekdaj krutejši časi, ko so še mučili in morili Gospodove služabnike. Živo popisuje poslušalcem, je bili tedaj, ko so barbari pribili svetega Petra na križ in obglavili svetega Pavla. Govori o preprostih dušah, docela prepričanih, da se takšni časi ne morejo več vrniti. Govornik pa razklada jako ognjevito, da žive mašniki sedaj še srečno in mirno, da se pa lehko čez noč izpremeni razmerje, da se vzpneta barbarstvo in liberalstvo do nekdanje mogočnosti svoje. »In ako nas bodo,« govori svetolični mož, razvnet od svetega ognja, »in ako nas bodo preganjali, kakor so nekdaj preganjali Kristusove apostole in učence, ako nas bodo vlačili po shodnicah in nam grenili vsak trenutek življenja, kje naj si iščemo prave ljubezni in tolažbe, če ne pri tovarišicah, podeljenih nam po najnovejšem svetlem dekretu?« nató se postavi na strogo cerkveno stališče, ki je vselej in povsod odločilno kanonikom ‚strožje observancije‘. Po njega prepričanju bi smel in mogel trditi le duševen slepec, da bi bil najnovejši presvetli dekret cerkvi kot takšni na kvar. Ravno narobe! Ponovil bi se óni čisti in blaženi Benjaminov rod, odprl bi se studenec, iz katerega bi sveta cerkev zajemala svoje mašnike, po rojstvu že namenjene za svoj poklic. »Ako bi sam blaženi Anton od Kala« — takó konča kanonik svoj govor — »zasedel stolico svetega Nikolaja, mênimo, da bi izdal prav ta presvetli dekret, s katerim si je tvoja prejasnost in premilost pomnožila slavo in mir!«
»In vi hočete biti deležni dobrot svetega dekreta?« vpraša nadškof.
»Hočemo! Soglasno smo sklenili!«
»Vsi?«
»Vsi!«
»Stopite k služabniku Gregoriju in ta piši!« Vseh štiri sto kanonikov se gnete okrog mize ubogega Gregorija, in ta piše in piše, da ga prsti bole in da mu znoj kaplja na beli papir, kamor zapisuje svojih kanonikov srčne želje.
Sivi nadškof pa v tem sprejema druge prosilce. Prihajali so, kakor prihajajo ose na medeno hruško in vrata so si podajali iz roke v roko. Polnoštevilno se je zbrala vsa ‚skrajna‘ stranka in vsakdo v nje vrstah je gojil željo, da bi se udeležil dobrote najnovejšega presvetlega dekreta.
Višji pastir pa je pod težo svojega zlatega ornata kar omagoval na zlatem prestolu, in zelo sem se čudil, da ga ni tedaj treščila kap v smrti temne prepade. Iztežka dvigne trudno lice in z mrtvim pogledom premeri zbrane prosilce s širni dvorani. Vsi pričakujejo, težko pričakujejo končne odločbe.
»Vsi ste zbrani,« prične archiepiscopus, »in polnoštevilno vas vidim pred svojim prestolom.
Niti enega ne pogrešamo! Pač, pač, Andrej, stari kaplan svetega Jakopa župe, ta je izostal, njega pogreša naše okó! Benedicite! Benedicite!«
Prezgodaj se je razveselil nadškof Martinus! V tistem hipu se namreč odpro vrata in v dvorano prisope — ker komaj hodi — stari kaplan Andrej. Putika mu je mučila ude, zato mu je postrežnica Anica s flanelo ovila malone vse teló. Pri vsakem koraku zaječi in bi se brez dvojbe zgrudil na svetli tlak, da se ne opira na svojo postrežnico Anico. Ta je kar prišla s svojim gospodom, in ker je imela ravno dan svoje dispenze, se nismo čudili, da je govorila prav veliko.
Ko priječíta in prikrevsata pred nadškofa postrežnica takoj zaščeblja:
»Evo naju, in sedaj govôri, gospod Andrej!«
Gospod Andrej ne more dobiti takoj besede in gleda kakor zaboden voliček v škofa svojega.
»Govôri!« se zajezí le-tá. »Govôri!« se zajezí tudi postrežnica. »Sedaj je čas, da govoriš.«
»No, no,« prične Andrej, »tvoji svetlosti je itak vse jasno. Hvala za najnovejši presvetli dekret! Dober je, samó da bi človeka ne drla putika in tisti preklicani kašelj vsako jutro!«
»Kaj bi se plazil okrog oglov,« se zatogoti Anica, »govori naravnost! Kaj mêniš, da je bilo prijetno, ko sem te ovijala deset let? Rada bi vedela, kdo bi te bil! Govôri, toda hitro!«
»Saj govorim! Evo dekreta vaše presvetlosti in dober dekret je to. No, če ni drugače, saj se tudi oženim, celo osemdesetletnemu Davidu so dali mlado deklico ...«
»Kaj? Mlado hočeš?« zatuli postrežnica Anica. »Dokler sem bila mlada, sem bila dobra, sedaj, ko sem stara, pa hočeš imeti mlado! Lepa je ta! Ali toliko ti povem, če mi jo privedeš v hišo, tedaj me šele spoznaš! Zavijem ji vrat, izpraskam ji oči in na kosce jo razrežem. Tebi pa ne vem, kaj naredim! Vse! Mlado, glejte no, mlado!«
Zdajci se stari ženski stori takó milo, da se spusti v glasen jok.
»Sedaj, ko se mi nudi velika sreča, sedaj me noče! Je li to krščansko?«
Otira si debele solze z velega obraza in ječi: »To ti povem, gospod Andrej, drago mi boš plačal ta trenutek! Mlado ženo in pozneje kopo otrok v hiši seveda, to bi bilo po tvojih mislih! Ali takó ne bova vozila, gospod Andrej, ker veš, kakó je, in veš, kaj vse vemo, ti nehvaležnik!«
Sedaj mine potrpežljivost slaremu prelatu; zato veli strežniku naj odvede čudno dvojico iz dvorane. Čuli smo še pri pri zaprtih vratih, kakó je grmela postrežnica Anica na svojega gospoda Andreja, katerega je stokajočega spravljala po stopnicah. Na svojem sedežu pa se je dvignil nadškof Martinus. Navzlic svoji starosti je stal kakor hrast sredi ravnine. Srd mu je ojeklenil vsak živec in bliski so mu švigali iz oči.
»Sedaj je končano. Hvala božji Porodnici, da se nam je odkrila resnica! Satan sam nam je zatemnil pogled, da smo begali v temi. Sedaj pa je sonce resnice posijalo v sleherni kotiček, in pred nami stojite v goloti svoji! Služabnik Gregorij, daj nam, kar si zapisal!«
Trepetaje prinese nadvikarij Gregorij dolgi dolgi svoj zapisnik.
»Ta zapisnik,« pravi škof, »bodi podlaga preiskavam, ki naj se zvrše nemudoma. In naša škofja beseda vam bodi porok, da bo ostrost naše vodilo! Kdor je v pregnanstvu, ta se povrni na naš dvor. Vas vse, za rane Kristusove, preženemo pa s svojega dvora, kakor se prežene iz dvora gobava žival. Govorili in vedli ste se, kakor bi bili svetniki, a v srcu ste nosili satana v gorkem gnezdu. Prve izkušnjave, ki je prišla na vas, niste mogli prebiti, in Bog vas je dal v pravične naše roke. Pregnani ste vsi, ali bojimo se, da se bo morala zapaliti marsikatera grmada na emonskeni polju in da bo treba sežgati obilo gobavih grešnikov, ki jih štejemo v okuženi sredi naši! To je naša odločba, to je sad najnovejšega našega dekreta! Poberite se izpred oči našega obraza in jok in škripanje zob bodi med vami, ki ste vsi veliki grešniki!«
Takó govoreč so zgrudi višji pastir na mehko blazino, tiščeč v svoji roki zapisnik, s katerega se razširja luč na skrivne stezice in temne kotičke. Proštje, kanoniki in vsi drugi prosilci so odhajali, prav kakor bi jim za hrbtom že gorele grmade. Vsi so kazali blede obraze, na katerih jim je besnela togota, ali pomagati si niso vedeli. Bil je to poraz »skrajne« stranke, kakršnega še ni učakala zgodovina do tistega dne ...
Azrael pa je še vedno sedèl na najvišjem robu sivega Himalaja, in smeh mu je pretresal nebeško teló, da se je stari Himalaja kar majal pod nebeškim tem smehom!
V noči prej je govoril Azrael v sanjah z menoj. Odkril mi je prihodnost in mi naznanil, da bo skoro izpolnjena dôbamoje druge ustvaritve, takó da se mi bo zopet vrniti v večnost. Ustrašil se nisem druge svoje smrti; kar sem opažal na zemlji, me ni mikalo, in ukoreninilo se mi je v srcu prepričanje, da zemlja ni vredna, da bi bil človek dvakrat ustvarjen zaradi nje. — Kaj mi je pomenila smrt, ko sem vendar videl, da je narod slovenski že davno poginil in da se ne vzbudi več po grobeh, kamor so ga zagrebli blaženega Antona od Kala nevedni učenci! Kdo bi torej v takem razmerju ne umiral radostno?
Moral sem so potruditi, če sem se hotel še dalj ogledati po stari Emoni. Poklical sem profesorja z vseučilišča svetega Simplicija in mu razodel željo, da bi si ogledal takó imenovani ženski oddelek. Ker sem imel plačano privolitev za vstop, ni bilo nikake težave in takoj tisto popoldne — predpoldne se je bila ujela stranka blaženega Antona od Kala v past najnovejšega presvetlega dekreta — kreneva na pot, pústivši v škofjem dvorcu konja in drugo prtljago. Vprašam spremljevalca, kje je slavnoznani oddelek neomoženega ženskega spola.
»Torej,« me vpraša ponosno, »tudi v vašo ledeno Sibirijo je že zaslul ta zavod, ki nam jamči, da se naše ženstvo dobro in nravno vzgaja in vzreja? V nas je ne poznamo tiste mesene ljubezni, ki je omadeževala prejšnja stoletja!«
Opisal mu je potem na dolgo in široko ležo ženskega oddelka, mi naznanil število samóstanov in božjih hramov — ki so vsi stali v tem oddelku — in mi govoril, kakó široko in dolgo je obzidje okólo njega. Iz gostobesednega popisa sem posnel, da je ženski oddelek na starodavnem našem Golovcu in da se razteza na desno in na levo v ravnino, kjer se širijo polja in vrtovi, obdelovani po neomoženem ženstvu. Vse to je bilo obzidano, in kohorta starih devic je stražila pri vsakem vhodu, da se ni pritihotapil na oddelek neoženjen čovek.
Izkušal sem spoznati krajino, po kateri sva hodila. Po moji sodbi — imela sva grad ob levici svoji — sva stopala po cesti, ki je nekdaj vodila proti imenitni naši Kurji vasi. Kakor sem se prepričal pozneje, so bila velika vrata na ženski oddelek prav tam, kjer je tlačeni rod, če je hotel iz Kurje vasi čez most v belo mesto, moral plačevati drago mitnino leta 1900. po Kristusovem rojstvu.
»Kako imate vse to urejeno? Kdaj oddajate otroke posameznim oddelkom?«
»Vse to,« mi odgovori strežnik in profesor, »vse to je urejeno preizvrstno. Kadar je otroku pet let, ga vzamejo roditeljem in ga oddado po spolu, bodisi na neoženjeni bodisi na neomoženi oddelek.«
»In koliko časa ostane tam?«
»Dokler pri naboru ni potrjen v zakon.«
»In svojih roditeljev ne vidi nikdar več?«
»Dokler je na oddelku, ne. Roditelji so največkrat prav radostni, da izgube brême iz hiše. V nas se težko služi vsakdanji kruh in davek, ki ga plačujemo, da se vzdržujeta oddelka, je velik!«
Zdajci doideva tolpo, ki se varovana po gologlavi straži pomiče po prašni cesti. Štela je kakih dve sto mladeničev in mož. Nekateri so bili že precej priletni, drugi pa še prav mladi, pravi bledoličniki, kakor da so ravnokar prebili dolg zapor in po dolgi dôbi zopet prišli na čisti zrak.
Klavrno je stopala ta tolpa pred mano. Govorili niso, samó včasih so z mogočno-zvenečim glasom zapeli pretožno pesem: »Miserere, miserere.« Zdeli so se mi kakor pogrebci, ki neso k pokopu najdražje in najljubše bitje svojega srca.
Postala sva nekaj časa, da so naju zopet prehiteli. Zaradi gostega prahu ni bilo moči hoditi ž njimi.
»Kdo so ti nesrečniki?« vprašam spremljevalca. »Izvestno hudodelniki, katerim so prisojene ostre kazni, morda celo zločinci, ki odhajajo v pregnanstvo v puščavo Saharo? Čemu pojo miserere in čemu jim tiči groza na bledih obrazih? Govôri, prijatelj, in pojasni mi vse to!«
»To niso hudodelniki,« prične profesor z vseučilišča svetega Simplicija, »in tudi ne obsojenci katerim je nastopiti trdo pot v peščeno Saharo. To so mladeniči na potu k mesečnemu naboru, da bi jih potrdili za zakon.«
»Vsak mesec imate takšne nabore?«
»Vsak mesec. Oglasiti se sme vsakdo, komur je drago stopiti v svetli zakon. Komur je sreča mila, dobi prijetno družico, komur pa usoda ni prijateljica mu naloži na rame staro in grdo devico, da mu gréni življenje, kolikor more.«
»In čemu pojo miserere?«
»Kako naj se ti izrazim? Zakon je tudi pri vas v Sibiriji negotova stvar, prav kakor bi se človek napotil v slabotnem čolniču na morje, kjer ga čakajo viharji. Ni li res takó?«
»Pametno govoriš! Tudi pri nas v Sibiriji so združeni zakoni z viharji.«
»Vidiš torej! In takó je bilo vedno in drugače nikdar ne bo. Se li sedaj še čudiš, da pojo ti ljudje miserere, kadar korakajo k naboru?«
»Ne čudim se!«
»Toda letos imajo mladeniči še drugi vzrok, da niso preradostni na poti, kjer sva jih ravno došla.«
»Odkrij mi tudi ta vzrok.«
»Letos je sploh slabo leto. Preveč se jih je oddalo v župnišča in kaplanije. Tja so vzeli najmlajše in najlepše, tu pa so ostale starikaste in pegaste, ki človeku nikakor ne morejo ogreti srca.«
»Kako naj te umejem?«
»Potrpi! Vse ti odkrijem. Mlada in krasna ženska ima na svetu več prilike, da zagazi v pregreho nego ona, ki je priletna in kateri ne cveto rože po licih. A ni to res?«
»Popolnoma res!«
»Kolikor lepša je ženska, tem več ima izkušnjav. Taki ženski se mora vzeti vsaka prilika in odkazati ji je mesto, kamor ne sezajo valovi pregrešnega vsakdanjega življenja. In kje bi bila varnejša nego v hiši, kjer ni prepira, ne jeze, ne strasti?«
»Imate li obilo takih hiš?«
»Imamo jih! To so naša župnišča, kaplanije naše. Vse te svete hiše ne morejo biti brez postrežne in delavne ženske roke!«
»Izvestno ne!«
»Zato so razlagalci svetih knjig blaženega Antona od Kala naposled izvedli, da pristoji župniščem in kaplanijam, kjer vladajo gospodje ‚strožje observancije‘, prednost pri naboru za zakon, takó da si smejo postrežnice in kuharice izbirati izmed devic, prihajajočih na nabor.
»Ali ni to modro?«
»Premodro!«
»Mnogo pregreh se prepreči takó. Toda letos, kakor sem ti že pravil, je bilo dokaj služb izpraznjenih, in zato so župnišča in kaplanije pri mesečnih naborih prav pridno asentirale zase, seveda na škodo moškemu spolu, v kolikor se je udeleževal naborov!«
Po teh pojasnilih sva dospela do mesta, kjer je visoko ozidje obkrožalo širen prostor. Spomini iz devetnajstega stoletja so mi govorili, da so se na tem mestu razprostirale nekdaj zelene naše Prule. Bile so sedaj obzidane okrog in okrog, in izza ozidja je šumelo, kakor šume čebele v panju.
»Kaj se godi za tem zidom?« vprašam spremljevalca.
»Tukaj je naborni prostor!« mi odgovori profesor. »Oglejva si nabor! Poučen prizor je, in ko se vrneš v sibirsko svojo domovino, vzpodbujaj sodržavljane naj nas posnemajo! Dovolitev za vstop se nama itak ne more kratiti.«
Pri nizkih vratih je stražilo nekaj gologlavcev. Tisti debeli poročnik, s katerim sem se bil seznanil prvi dan v mestnem ozidju, je veleval danes na tem mestu. Moj strežnik se izkaže s policijsko privolitvijo, in ko pomočniku še posebej plačam deset lir, smem vstopiti.
Po prostoru, odločenemu naboru, je mrgolela množica, vendar so bili možje strogo ločeni od žena. Poslednje so nadzirale redovnice, katerih po obleki nisem mogel spoznati. Bogve kakov red je bil to, ker so se bili ženski redovi takrat takó pomnožili, da jih je bilo samó v Emoni nad tri sto. Moštvo pa je nadziral naš gologlavi poročnik, ki je včasih stopil tudi med ženstvo, kjer je s strokovnjaškim očesom pregledoval blago, tisti dan postavljeno na trg.
S strežnikom stopim mirno na stran, pričakujoč, kakov bo zanimivi ta nabor. takoj opazim, da je ženstva mnogo več od moštva. Malo je bilo krasnih obrazov, in res so bila župnišča in kaplanije to leto posnela vso smetano zase. Vendar so bile izvečine mlade in čvrste, in samó ponekod je stala v vrsti devica, ki je že mnogokrat propadla pri naborih in sedaj že omagovala pod obilimi leti. Te stare device so stale s povešenimi očmi sramežljivo v vrsti, ali v srcu so iskreno molile, da bi vsaj danes ne propadle pri usodnem naboru.
»Morda pričnemo, soror Evlalija?« vpraša poročnik. »Iz župnišč in kaplanij ne pride nihče, saj je že potekel čas, v katerem nam je bilo čakati teh gospodov. Danes itak ne bo nikogar, saj nimajo kaj vzeti. Pričniva torej, soror Evlalija!«
»Pa pričniva, pater poročnik!« odgovori redovnica. »Tudi jaz mênim, da ne bo nikogar.«
Že hoče pater poročnik ukazati, naj se naborniki in nabornice postavijo v dolgi vrsti, in že hoče izreči, da je potekel čas, v katerem so smela župnišča in kaplanije rabiti pravico svojo, kar potisne župnik z Vrhnike skozi vhodna vratca potni svoj obraz, rekoč: »Za Boga, vendar še niste pričeli? Malone bi bil zamudil tudi to priliko!«
Obstane sredi tolpe in si briše čelo z velikim modrim robcem.
»Oj, pater poročnik, pozdravljam te! In tebe, soror Evlalija, tudi! Ali sta zdrava? Veseli me, veseli! Začeli pa vendar še niste?«
»Nismo!« odgovori soror Evlalija.
»Dobro! Kakó sem hitel! Kar studenci lijo od mêne!« In zopet si otira z modrim robcem potno lice.
»Kako je kaj, soror Evlalija? In tebi, poročnik?«
Kakor vidite, je imela Vrhnika tudi v tisti dôbi zgovornega župnika. Niti odgovora ni pričakoval.
»Dobro, kakor vidim. Mêne, soror Evlalija, mêne pa je zadela huda nesreča. Kar obupal bi, žalosten sem, da nič takega.«
»Kakšna nesreča?« vpraša poročnik radoveden. »O tebi nismo čuli ničesar zadnje dni.«
»Velika nesreča!« odgovori župnik. »Stara moja Jera mi je umrla. Moj Bog! V najboljših letih je še bila, pa so jí noge otekle in zadnji petek sem jo pokopal!«
»Jera je umrla!« izpregovori redovnica sočutno. »Pomilujem te!«
»Hvala ti! Ali si danes kaj čednega pripeljala semkaj? Kaj praviš ti, poročnik, ki imaš strokovnjaško okó?«
»Oglej si zbrano ženstvo in izbiraj! Takšna je pravica tvoja!« odgovori pater častnik čemerno.
»Potrebujem je res, verujte mi! Ona mi je umrla in hiša je velika! — Kakó pa je z najnovejšim presvetlim dekretom, hihi?«
»Ali nisi bil pri avdienci?«
»Žal nisem za časa prišel!« se jezi župnik. »Konjička sta mi opehala in prisopihal sem v Ljubljano, ko je bila že vsa ceremonija završena. No, povedalo se mi je od stráni, da se nekaj kisa. Deo gratias, da sta mi opešala konjička!«
V tem se je ženstvo postavilo v dolgo vrsto, in župnik z Vrhnike je hodil ob tej vrsti.
Pregledoval je obraz za obrazom, neprestano govoreč: »Kako vam je, dekletca? Ali rade molite, ali rade častite Boga? Hej, soror Evlalija, kaj mi svetuješ? Ti me poznaš! Katera bi mi bila prava gospodinja, hej?«
»Soror Evlalija, mêne priporôči!« Takó se jih oglasi nad trideset, govoreč vse obenem.
Ščebljanja ni ne konca ne kraja; do malega vsaka bi šla rada za gospodinjo na Vrhniko.
»Veseli me,« se sladká župnik, »da me imate rade! Le počasi, da vas nekoliko pregledam, nekoliko preiščem! No, pa ti kaj zini, pater poročnik! Ti si veščak v takih stvareh.«
»Izberi si jo, kakor ti drago!« zagodrnja pater poročnik. »Toda izberi si jo hitro! Saj vidiš da se mudi! In kdaj naj se potem dožene nabor? A naj tičim do pozne noči tukaj zaradi tebe, ki si prišel takó pozno? Podvizaj se!«
»Ne huduj se no, pater poročnik! Pojdeva pa nató v škofijsko gostilno, in plačam ti, česar ti poželi srce.«
Takó tolaži župnik z Vrhnike tolstega patra poročnika. Sklonil se je k njemu in mu zašepnil: »Ne bodi takšen, ne bodi! Saj vidiš, da mi je težko izbirati. Ničesar posebnega nimate pod roko danes! Hudika, da je res! Hehe!«
Po dolgem preiskovanju in premišljanju se odloči župnik za devico, ki je bila po moji sodbi, izvirajoči iz devetnajstega stoletja, brez dvojbe najboljša, kar jih je bilo dobiti na današnjem naboru. Polnolična in lepo rasla, je cvetela v zorni mladosti, takó da ni čuda, ako je okó častitega gospoda »strožje observancije« naposled zadovoljno obtičalo na nje licu.
»Ta bodi gospodinja na Vrhniki!« vzklikne župnik radostno. »Soror Evlalija, zapiši v svojo knjigo, da si jo danes izberem na podlagi svoje svoboščine! Kakó ti je ime?«
»Ambrozija!« vzdihne izbrana devica, ki je v tem prav močnó obledela.
»Ambrozija!« se razveseli gospod z Vrhnike. »Da bi mi neprestano kuhala zgolj ambrozijo v vrhniški moji kuhinji! To ime mi bodi dobrega pomena! Soror Evlalija, piši, piši!«
Soror Evlalija stopi k mizi, kjer leži debela knjiga. Vanjo hoče zapisati, da si je župnik vrhniški izbral Ambrozijo za gospodinjo svojo. Da se je to zapisalo v knjigo, bi bila Ambrozija za današnji nabor izgubljena in nihče bi je ne smel več zahtevati v sveti zakon.
»Je li komu znan kakov zadržek?« zahohnja pater poročnik. »Kdor ve za takšen zadržek, spričo katerega ni smeti zapisati tega, kar hoče zapisati soror Evlalija, ta ga povej. Nedolgo, in prepozno bo! Tebi, župnik, pa čestitam; dobro gospodinjo dôbiš v kuhinjo! mêni in sestri Evlaliji plačaj po pet lir! To so stare naborske pristojbine! Kaj je z zadržkom?«
»Kaj bo z zadržkom?« odgovori župnik in že išče po širokem žepu svojih deset lir, da bi ž njimi poravnal staro nabornino. »Kakšen zadržek — hudika, kje pa imam denar? — Kdo naj pove zadržek, ko vidim dekle šele danes prvič? Piši, Evlalija, piši! Potem pa spravita denar, in v najlepšem redu bo vse, akotudi vama povem, da je nabornina preklicano visoka!«
»Jaz poznam zadržek!« izpregovori nekdo v množici. »Nič se ne zapiše v knjgo, to vam rečem!«
»Kdo govori takó?« vpraša pater poročnik ostro. Mož se je že bal za svojih pet lir.
»Jaz govorim takó!« Iz moških nabonikov se prerije bledoličen mladenič pred gospoda vrhniškega in se oblastno postavi prédenj.
»V knjigo se ne zapiše nič!«
»Kdo si?« vpraša pater poročnik.
»Kovač Miha sem,« odgovori vprašanec, »in svojo kovačnico imam tik ozidja ženskega oddelka!«
»Kakšen je óni tvoj zadržek?« se oglasi župnik skrbno.
»Trden, prav kakor bi ga prikoval z železom!« Takó so odreže kovač.
»Govôri!« se nanj zadere pater poročnik. »In Bog ti bodi milostiv, ako lažeš!«
»Čemu bi lagal, ko vendar nisem počenjal ničesar pregrešnega?«
»Govôri torej!«
»Kovačnico imam tik ozidja ženskega oddelka. Tam kujem. Ambrozija pa je zahajala na ozidje in včasih sva se gledala. Prijala mi je devica in srce moje se je veselilo nje lepote.«
»Ako ni drugega, to ni nič!« se oddahne gospod z Vrhnike.
»Ugajala mi je devica, vendar tudi jaz sem ji bil po volji!«
»Vse premalo!«
»Obetala sva si zakon,« dostavi kovač, »in sicer obetala prav resno!«
»Vedno še premalo!«
»Tik ozidja je moja kovačnica in tik kovačnice raste stara češplja. Po tem drevesu sem splezal v temni noči na ozidje. Čemu tudi ne, ker sva si resno obetala zakon?«
Župnik z Vrhnike si mane roke jako nemiren.
»Zakon obetala, resno obetala,« zajeca končno, »to še vedno ni nič!«
»Nekaj je že! gledé na resni obet sva se vdala po predpisih blaženega Antona od Kala ljubezni, ki je dovoljena samó v zakonu, ali pa tedaj, kadar se je zakon resno obetal. Ravnala sva se strogo po predpisih blaženega Antona od Kala, in sedaj mênim, da je dekle moje. Takó je resnica, in vsak hip jo potrdim s prisego!«
»Ambrozija,« vpraša soror Evlalija, »ali govori ta mladenič resnico?«
»Resnico!« zaihti Ambrozija in se spusti v rahel jok.
»Torej moramo po predpisih blaženega Antona od Kala deklè prisoditi kovaču Mihi,« dostavi poročnik, »in ti, župnik, si izberi drugo!«
»Izberi si jo ti!« se zatogoti župnik. »Med takšno starino naj bi izbiral! Rajši nič!«
Obriše si z modrim robcem potno čelo, potem pa odkoraka hudo jezen, pústivši vse druge device silno razvnete, ker tudi leta 4000. po Kristusovem rojstvu niti ena devica ni hotela biti stara!
»Kaj, starina?« so ščokotale vse obenem. »Boga hvali, ako sploh dôbiš žensko, ki ti pojde pod streho! Kaj pa meniš, da si, ako si župnik na Vrhniki? Glejte si no! Starina, starina!«
Gospod z Vrhnike so podviza prav močnó, da izgine pri vstopnih vratih, zakaj resnično se mu je bati, da bi mu ves nabor ženskega spola z nohti ne razpraskal rdečega obraza. Takó se je osvétila teorija blaženega Antona od Kala na vrhniškem župniku!
Sedaj se prične nabor. Soror Evlalija naznani, da je izpraznjenih šest zakonskih mest, ki se bodo iznova popolnila na današnjem naboru.
»Kakó naj umejem to?« vprašam svojega slugo.
»V naši državi,« mi odgovori, »je urejeno vse izborno. Pri nas imajo zakonci poseben oddelek, takisto imajo vdovci in tudi vdove svoj poseben oddelek. Ako si vdovec, iti moraš takoj iz bivališča na oddelku zakoncev in se preseliti na oddelek vdovcev. Ali ni to pametno?«
»Gotovo!«
»Ondi si zopet med vdovci, in ni ti prilike, da bi grešil. Ali ni to premodro?«
»Premodro!«
»Takó se nekaj zakonskih mest izprazni mesec za mesecem, in nabore imamo mesec za mesecem!«
»Kakó se vrše ti nabori?«
»Vsak nabornik in takisto vsaka nabornica ima svojo številko. Danes izžrebajo šest moških in šest ženskih številk. Zanje potem vadljajo. Ali bi počakala? takoj se prične srečkanje.«
»Jasno mi je vse! Čemu bi čakal srečkanja? Pojdiva rajši na ženski oddelek!«
»Tudi dobro! Saj itak ne utegneva dosti. Vidiš, takó je pri nas urejeno vse izvrstno, in malo je mest, kjer bi se grešilo takó malo, kakor v naši Emoni!«
Nato odrineva na ženski oddelek.
Dà, ondi, kjer se je nekdaj raztezala slavna naša Kurja vas, tam je bil tiste dni vhod na imenitni ženski oddelek. Visoko ozidje je kipelo pred mano proti nebu in velikanska vrata so se šopirila v tem ozidju, nekako tam, kjer so nekdaj trdosrčni služabniki trdosrčne države iztiskavali mitnino ubožnemu kmetiču iz lačnega žepa! Mogočni stebri od marmorja in granita so obkrožali vrata; le-tá pa so bila lita od težkega brona, in mnogo krasnih podob se je kazalo po njih. Na obokanem okviru, ki je krožil vrhu vrat, sem opazil orodje, nekako podobno šlemu, kakor so jih svoje dni nosili vitezi, ko so napadali trgovce in strežne njih hlapce. Bil je ta orjaški šlem pozlačen, da se je svetil daleč tja v barjanski svet.
»Kaj pomeni viteški ta šlem?« vprašam spremljevalca.
»Za Boga, to ni šlem, to je vendar tista vsemu olikanemu svetu znana tezalnica, katero je izumil blaženi Anton od Kala!«
»Ali jo vaše ženstvo še nosi?«
»Potrebno bi bilo; ali sveta navada je vendar nekoliko ponehala, odkar je umrl nadškof Jacobus LII.« »Kakó to?«
»Da ti govorim resnico; sedanji nadškof ima sestro, kneginjo Marijo. Le-tá je odločno nasprotovala sveti tezalnici, in nadškof Martinus je premehak, da bi se upiral rodni sestri svoji. Mlajše ženstvo pa je itak potegnilo ž njo, takó da ima dandanes tezalnica blaženega Antona prav slabe čase!«
»Ali jo še nosijo?«
»Ponekod vsekakor še dobiva staro devico, ki je prepadla pri vseh naborih, takó da ji sedaj zgolj zavist goni jezik, kakor goni voda málinsko kolo!«
»In te nosijo tezalnico?«
»Dà, dà, iz vzroka javne varnosti! Vendar so še druge, ki so ustanovile takó imenovani deseti red blaženega Antona od Kala in so se sveto obljubile, da bodo svetniku svojemu na čast neprestano nosile njega tezalnico.«
»Ali so to mlada dekleta?«
»Vse priletno, vse postarano! Skrivoma ti bodi rečeno, moč blaženega Antona od Kala nekaj peša, odkar je umrl blaženi Jacobus LII.«
»Kakó to?«
»Vzbudila se je sekta, ki dokazuje, da je blaženi Jacobus LII. prav tiste cene kakor blaženi Anton od Kala.«
»In sedaj se prepirajo eni za tega, drugi za onega?«
»Istina!«
»Nasledek temu pa je, da peša čaščenje takó blaženemu Jakobu LII., kakor blaženemu Antonu od Kala?«
»Takó je!«
Prekoračiva most čez Ljubljanico. Pri vratih se izkaževa s pismeno privolitvijo in plačava stari nuni, prezebajoči pri samótni mizi, vstopnino štirideset lir. Prestopiva prag velikanskih vrat. Zdajci stojiva pred poslopjem kohorte starih devic! Tedaj sem prvič ugledal ženske te vojake! Odlikovala jih je res prav zrela starost, in videl sem obraze, kakršne je mogel gospod
Bog ustvariti le v togoti svoji! Sive kite so imele vrhu glave spletene v nekašen turban, kar je dajalo grdim obrazom vtisek še večje grdobe! Hodile so bose in gologlave. Edina oprava jim je bila nekakšna rdeča samóstanska halja, oborožene pa so bile z dolgimi sulicami in kratkimi meči za pasom.
Vsa kohorta je bila tisto popoldne pokonci. Na širnem prostoru med svojimi vojašnicami so si bile napravile taborišče. Zapalile so trideset ognjev, nad katerimi so na drogovih viseli velikanski kotli.
»Kaj se kuha v kotlih?« vprašam svojega slugo.
»Arabska kava!«
»Kaj? To imate še tudi na zemlji?« se začudim.
»Glavna menaža je pri kohorti! Sicer pa ti svetujem, amice, da odstopiva. Poizkusiva se tihotapski umekníti, zakaj vidi se mi, da je kohorta razljučena.
»Čemu neki?«
»To zveva takój! Samó za tisto grmičje stopiva!«
Skrijeva se za grmičje. Dvajset korakov od naju se pali prvi ogenj. Kakih petnajst glav ženske soldateske sedi okrog njega. Dolge sulice so naslonile na bližnjo steno, mečev pa niso odložile. Tu in tam ga katera potegne iz nožnice in vihtí po zraku. Nekatere nosijo loncu podobno orodje na glavi, da jim je zakrit ves obraz.
»Čemu imajo te lonce?«
»Na vse svetnike, ali še sedaj ne poznaš tega orodja? Blaženega Antona od Kala tezalnica je! Te s tezalnico so najhujše izmed njih. Neprestano jih razjeda notranji srd, ker bi rade govorile, toda ne smejo ziniti spričo slovesne obljube!«
»Poslušajva, o čem govore!«
»Najboljše bo, ako odrineva! Ti ne veš, kakšne so, kadar besné!«
»Čemu bi besnele ravno danes? Poslušajva!«
»Volja tvoja mi je ukaz!«
Živahno se razgovarjajo.
»No,« se togoti soror Kordula — takó jo kličejo druge — »ali je obsezal ta dekret kaj pregrešnega? Ako ga je nadškof izdal, čemu ga je zopet preklical?«
»Ali ni zakon zapovedan že v svetih knjigah?« se oglasi druga — klicale so jo tovarišice za soror Teodoro — »in kaj bi bilo to posebnega, ako bi se ženili tisti, ki imajo največ dohodka?«
»Prav tisti« — izpregovori tretja — dejale so ji soror Fortunata — »prav tisti, ki ima kaj dohodka, naj se žéni, da žena ne bo stradala! Najpametnejši dekret je bil, kar jih je kdaj izdal nadškof emonski!«
»Kaj bo takšen nadškof« — izpregovori četrta — soror Andrea — »kaj nam hoče takšen star človek? In ali mu podpiramo prestol zato, da nas vodi za nos, da nam vzbuja up, ki ga nam précej zopet zaduší?«
»Kdo je rešil državo,« vpraša soror Kordula ponosno, »ko se je uprl vikarij Luka?«
»Kdo drugi nego naša kohorta!« se odreže soror Teodora prav takó ponosno. »In sedaj se nam takó plačuje?«
»Koliko prezebamo, koliko prestradamo! Kaj imamo lepega na svetu, kaj dobrega? Ničesar!« Takó kriče vse. Tiste pa, ki zaradi tezalnice blaženega Antona od Kala ne smejo govoriti, dvigajo od slepega srda pesti proti nebu ali pa vihte gole meče po zraku.
»Za Porodnico božjo!« zaječi profesor z vseučilišča svetega Simplicija. »Ako naju sedaj opazijo, naju ubijejo.«
Ko se nekoliko potolažijo, vpraša soror Teodora: »Kako je prišlo vse to?«
»Takoj vam razjasnim vse!« prične soror Kordula. »Iz pravega vira sem zajela resnico. Povedal mi jo je prijatelj, nadvikarij Gregorij! Danes zjutraj še sva govorila o tem.«
»Govôri! Govôri!« hite vse. Ta poziv privabi mnogo poslušalk od sosednjih ognjev. Vse se gneto okrog sestre Kordule, ki pripoveduje takole:
»Dà, nadvikarij Gregorij mi je povedal vse! Da imamo njega za nadškofa, potem bi se dalo živeti!«
»Vikarij Gregorij bodi nam nadškof!« kriče nekatere. »Kdo naj se nam ustavi, ako hočemo me takó?«
»Poslušajte me!« kriči soror Kordula. »Poslušajte me, tovarišice in device! Potem sodite!«
»Govori!«
»Nadškof Martinus ponoči ni mogel spati; morila ga je starost. Ko ga obide spanje, se mu prikaže blaženi Anton od Kala v nebeški svetlobi. Svetnik sam mu je pokazal zlato ploščo, kjer je bil doslovno zapisan dekret, ki ga je izdal drugi dan nadškof Martinus!«
»Ali čujete?« zakriči razdražena tolpa. »Svetnik sam!«
»Svetnik sam!« nadaljuje Kordula. »In zato je bil dekret izraz božje volje same, bil je dejanje, kakršno prija Bogu samemu!«
»Čemu ga je preklical nadškof Martinus?« se zatogoti soror Fortunata.
»Čemu?« hočejo vedeti vse.
»To se je zgodilo takóle: V mesto se je priklatil tujec, bogve kako. Gologlavi vojak, ki je v pozni noči stražil na mestnem ozidju, pripoveduje, da je ugledal Belcebuba samega, ko je kakor goreča metla krožil nad mestom in se potem spustil vanje, kjer je odložil tistega tujca. Drugi zopet pripovedujejo, da se je satan v podobi učitelja z vseučilišča svetega Simplicija priplazil v mesto in s seboj pripeljal tistega tujca. Bodisi kakor koli, gotovo je, da tiči satan vmes!«
»Kaj je počenjal tujec nató?« vpraša soror Andrea s tankim glasom.
»Priplazil se je v palačo našega nadškofa in ga premotil — kakó bi bilo to sicer mogoče, da ne tiči vmes gospodar pekla s kopitom svojim? — premotil ga je, da mu je odprl uho. Dà, nadškof Martinus je odprl peklenskemu tujcu uho, in le-tá ga je s sladko besedo pregovoril, da je preklical blagonosni dekret!«
»Nezaslišano! To vpije v nebo! Oj, da bi nam sveti Bog dal v pest tega tujca!« vzklikne soror Teodora. »Na drobne kosce ga razsekamo, hudobnika, ki nam je zapeljal nadškofa Martina!« Bliskoma potegnejo svetle meče in prisezajo, da me razsekajo na drobne kosce, ako me dobe v pest.
»Na večne bogove!« zastoka profesor ob mêni. »V lepi pasti tičiva!« Ko bi le mogel natihoma odriniti s tega kraja! Kar zemlja mi tli pod nogami.«
»Tiho!«
»Ali naj sedaj vse to prebijemo molče?« prične sestra Kordula iznova. »Sodba moja je ta, da ne, stokrat ne!«
»Ne, ne!« zakriči vsa kohorta.
Tedaj se razvname po mestu čuden hrup. Čuje se iz dalje krik in vrišč, kakor da vpijejo brezštevilne množice. Vmes zabuče zvonovi iz vseh zvonikov obširne Emone in z mestnega ozidja zagrme topovi.
»Kaj pomeni vse to?« vprašuje ženska soldateska začudena.
»Streljajo! Kriče! In me spimo tukaj!«
V tistem hipu prisopiha na plan pri visokih vratih stari naš znanec, pater poročnik pri gologlavi straži. Prah mu je obsul obleko in znoj mu zaliva tolsti obraz. V roki vihti golo sabljo, na katero si je privezal bel robec. Pri tolpi obstane in se v prvem trenutku brezuspešno trudi, da bi iztisnil besedico iz zaprašenega grla.
»Kakšne novice nam prinašaš, pater poročnik?« vpraša sestra Teodora. »Kdo kriči po mestu in čemu pokate s topovi raz ozidje?«
»Tovarišice, device,« zasope poročnik, »dovolite, da se oddahnem! Poslanec sem polka gologlave telesne straže.«
»Kaj nam poročaš?«
»Nekoliko duška, nekoliko duška sicer me zaduši!«
»Mirujmo! Ali glej, da se skoro oddahneš!« Takó reče soror Kordula.
»Čule ste,« povzame poročnik, »o najnovejšem dekretu nadškofa Martina. Ali ste ve za ta dekret, tovarišice in device?«
»Smo, z dušo in srcem!« To je enoglasni odgovor.
»Tudi mi smo za dekret. Zato se je uprl gologlavi polk, in sedaj je obča vstaja po mestu.«
»Kako je s prošti in kanoniki?« vpraša ženska, ki je doslej nosila blaženega Antona od Kala tezalnico na glavi. Zdajci jo potegne z obličja in jo trešči pod kotel v ogenj, rekoč: »Odslej ne nosim več tega lonca! Vas pa vprašam, kakó je s kanoniki in prošti?«
»Nadškof Martinus,« odgovori pater poročnik, »je velel zavleči prošte in kanonike v temnico, kjer so jih okóvali z železjem. Ali naš polk je udaril v ječo in siloma oprostil vse!«
»Bene, valde bene!« pritrjuje kohorta.
»Kako je z nadškofom Martinom?« se oglasi sestra Fortunata. »Naj li ta stari človek še vedno prespi svoje dneve na škofovskem prestolu?«
»Siloma smo mu vzeli vlado,« odgovori oče poročnik, »in prav sedaj so se zbrani proštje in kanoniki v slovesnem izprevodu — njim buče zvonovi in grme topovi — napotili v katedralo, da si izvolijo novega nadškofa. Nadškofa Martina pa smo pehnili v ječo in ga vkovali v železje, da se mu godi takó, kakor je želel drugim.«
»Bene, valde bene!«
»Ve se torej pridružite vstaji?«
»Z dušo in srcem!« odgovori v imenu vseh žensk sestra Kordula. »Ali glejte, tukaj dohaja nadvikarij Gregorij!«
Res je prihitel ta služabnik božji proti zbrani kohorti in klical že iz dalje; »Tovarišice in device! Pomagajte nam! Tisti satanski tujec tiči med vami! Z dovolitvijo ordinariata se je pritihotapil na vaš oddelek, in moji vohuni mi poročajo, da še ni šel iz ozidja vašega. Primite ga in izročite ga sveti pravici!«
»Smrt mu bodi!« Kakor hijene hite k sulicam in neprestano kriče po življenju mojem. Tedaj si hoče učitelj svetega Simplicija pomagati iz zagate in kakor zajec, ko začuti pse v logu, bi se rad ukradel z nevarnega mesta. Molče se splazi od mêne in na vso moč beži proti vratom. To mu je bila poguba! Ugledalo ga je okó sestre Kordule: »Glejte ga, tam beži!«
In udero se za njim in mečejo nanj ostre svoje sulice, da je takoj obsut s smrtnimi ranami.
Zadelo ga je orožje v pleče; od bolečine raztegne roke, potem se zgrudi z obrazom v prah, kjer obleži v krvi in milo ječi.
»Ta ni pravi!« izpregovorí nadvikarij. »Vendar tudi tega ni škoda, da umre!«
»Umiram!« vzdihuje profesor. »In najhuje mi je, da umiram lačen!« Takó žalostno mi je poginil edini prijatelj, ki sem si ga pridobil v drugem svojem življenju.
Opazivšemu krutost razburjene tolpe, so mi vzbudi ljubezen do življenja po vsem telesu. Bil sem samó umrjoč človek, akotudi sem že nekoliko poznal skrivnosti božje večnosti! Takšen strah me obide, da mi zastane sleherna kaplja krvi, da se mi ježe lasje in da mi zdajci čelo oblije mrzel pot. Pobegniti in rešiti se, to je edina misel, ki se še more poroditi v trpeči duši moji. Kakor plaha srna pobegnem po beli stezi navpik. Ne oziram se niti na desno niti na levo; neprestano hitim dalje, da malone čujem glasni trepet plahega svojega srca. Za sabo slišim rjovenje besnih žensk, slišim tudi nadvikarija Gregorija, ki opominja razljučeno tolpo, da me ne sme umoriti, ker bi bila škoda, ako bi se polagoma ne spekel in ne sežgal na goreči grmadi ...
Že mi omagujejo moči, že se mi delajo črne lise pred pogledom in že mi grozen obup oklepa dušo, ko dospem do kraja, kjer se iz zelenja blešči zlata ograja. Za ograjo med zelenjem pa stoji krasna vila, kjer je z zlatimi črkami zapisano: »Hiša kneginje Marije«.
»Kneginja Marija!« Tukaj se mi nudi rešitev! Bliskoma splezam preko ograje in begam po vrtnih grédicah proti malemu poslopju, čigar okna se leskečejo v jesenskem soncu. Pribežim do vhoda in po marmornih stopnicah me podita strah in groza. Hipoma sem pri nji v krasni nje sobi, kamor je prepovedano vstopiti moškemu spolu. Zamišljena sedi, sanjajoč v jesensko nebo.
»Kneginja Marija!« vzkliknem in omahnem na svetli tlak pred njo. »Kneginja Marija, reši me!«
»Ti si, tujec!« mi reče rahlo. »Pri tebi je bila ravnokar duša moja! Vem, da je pregršno, ali moje misli so neprestano pri tebi!«
Nebeška ljubezen ji zasije iz oči; skloni se k mêni in mi položi mehko roko na glavo.
»To mênim, da je ljubezen!« šepeče sama v sebi. mêni pa je sreča zatopila srce, da sem pozabil vsega, da sem pozabil celo nadvikarija Gregorija, ki mi je s tulečo tolpo stregel po življenju. Dvignem se. Od sreče se zliva okó v okó. Bil je trenutek ljubezni; bil je najslajši hip, kar sem jih prebil po drugi svoji ustvaritvi!
»Evo nam ptiča v kletki!« se zagrohoče nadvikarij. Svojemu ženstvu na čelu je prilomastil v sobo in sedaj preži kakor jastreb pri vhodu.
»Kneginja Marija, tudi dnevi tvoje ošabnosti so minili!« izpregovori nadvikarij. »Nadškof Martinus je v ječi in ti pojdeš za njim. Vklenite oba!«
Stare hetêre planejo v sobo in naju jako spretno vklenejo v težko železje. Ponosno je vpričo te svojati trpela kneginja Marija tožno svojo usodo in niti besedice ni odgovorila na zbadanje starih žensk.
»Sedaj ju odvedite v temnico!« zapove nadvikarij. »Čakajte še nekoliko!«
Ugledal je zdajci težki moj pas, iz katerega sem doslej zalagal troške dragega bivanja v beli Emoni.
»To se mora ohraniti v pravih rokah!« pravi Gregorij in od veselja se mu razširi tolsti obraz.
Rekši stopi k mêni in mi svojeročno odpaše denarnik. Roka mu omahne pod težo mojega pasa.
»Služabniki satanovi imajo dosti denarja! Haha!«
Smeje se, da se mu kar trese trebušček.
»Poglejmo si to zlato! Odslej bodi Bogu na čast!« Séde k mizi, da bi nanjo izsul zveneče zlato.
Zdajci odpre pas in ga iztrese, toda namesto zlata se vsuje iz njega kup umazanega sirovca! Obraz nadvikarija Gregorija pa je bil v tistem trenutku čistega zlata vreden ... Hvala ti, Azrael! —
Upor proti nadškofu Martinu se je posrečil. Slovesno so odstavili starega vladiko, in zbrani proštje in kanoniki so izvolili namesto njega — bogve po kakih pritiskih — nadvikarija Gregorija. Prvi čin tega nadškofa je bil ta, da je ustanovil sveto inkvizicijo, ki naj bi sodila nas jetnike. Izpraševali so nas, pokladali nas na torturo in nas končno prepričali, da smo v zvezi s hudičem. Čuda torej ni, da so nam prisodili smrt na grmadi. Saj smo tudi pošteno zaslužili takovo smrt! —
Napočil je večer smrti. Debela megla je legla na emonsko polje in zakrivala velikansko grmado, ki so jo zgradili hlapci svete inkvizicije. Na tej grmadi sem pričakoval smrti in z mano so je pričakovali nadškof Martinus, kneginja Marija in kaplan Primož. Okrog in okrog po jesenskih njivah so je zbralo na tisoče radovednikov, ki so kurili svoje ognje in pri njih kuhali večerjo. Vse je bilo pomešano moški in ženske, in vse je čakalo stežka, da bi se zanetila grmada, kjer bi poginili nasprotniki blaženega Antona od Kala!
Noč že lega po zemlji, ko se pripelje iz mesta nadškof Gregorij. In ž njim se pripelje deset proštov in štiri sto kanonikov. Zasedejo vzvišene svoje prostore in mladi nadškof takoj migne biričem, naj zapalijo grmado. Takó se zgodi. Obkroža nas dim in v podobi plamena se zvija smrt okólo nas.
»Kneginja Marija,« izpregovorim družici svoji, »ne boj se umreti! Večnost je pravičnejša od zemlje!«
»S tabo umreti mi je sladko!«
Usmilil se je nas Gospodar sveta in poročil ukaz angelju svojemu. Azrael je tedaj zapustil sedež na sivem Himalaju, razvil peruti in se spustil v nižino. V podobi bliska je treščil na grmado sredi polja emonskega in nam rešil duše iz trpečega telesa.
Rahlo nas je vzel v naróčaj in potem kakor vihar krenil med svetovi v večni eter. Iz dalje se je videla smešna in malenkostna zemlja kakor rdeča pičica, prav kakor atom, izgubljen med orjaki svetovi.
Krasni obraz se Azraelu raztaja od nebeške miline, ko me vpraša: »Je li želja tvoja, da se še kdaj vrneš na zeleno zémljo?«
»Nikdar več!«
»Torej spite, dokler vas ne vzbudi trobenta, da boste navzočni, ko bo Gospod sodil pravičnike in licemerce!«
Izpustil nas je, in zadremali smo v večni temi, kakor zadremlje trudno dete v gorki postelji ... Vidimo pa se tedaj, ko pogine človeštvo apokaliptičnim jezdecem pod kopiti in ko pride Gospod v zarji svoji, da bo sodil pravičnike in — licemerce! —